Mentalne sposobnosti so med najmočnejšimi človeškimi potenciali. Čeprav sodobni človek najvišje ceni prav razum, večina o njem kaj malo ve, kaj šele, da bi ga obvladala. Suvereno obvladati razum pomeni obvladati tudi energije in subtilna telesa - o teh smo se že marsikaj naučili - ter svet okoli sebe.

Zato je negovanje mentalnih sposobnosti bistveni element napredka. Poslanstvo razuma je boj z iluzijami in lažnim znanjem, odrekanje nepravilnim poistovetenjem ter postopno odkrivanje našega bistva. Naposled razum preseže vse obraze ega in se zave svojega duhovnega izvora.

Svet lahko doživljamo le skozi omejene vtise, kalupe in koncepte, zato ga nikoli ne doživimo neposredno. Vtisi ali impresije, ki prihajajo iz zunanjega in notranjega sveta, so le sence resničnega. Zamenjevanje vtisov za resničnost na vzhodu imenujejo maja (kar dobesedni pomeni: »to ni«). Da posamezna individualna zavest (puruša) svet lahko doživlja, je zasluga zakona fiksacije, po katerem se nedoumljiva resničnost absoluta (prakrti), zgoščena v brezrazsežnostni točki, pretvori v množico posameznosti, senc, ki so zamrznjene, fiksirane. S tem nastanejo ločeni objekti, ki jih razum naniza v prostor. Kontinuum in enost vsega razpadeta. To je tudi razlog, da človek sebe vidi ločenega od sveta. Ker neskončnega števila objektov ni mogoče obravnavati istočasno, pride do razvrstitve v zaporedne, linearne prikaze – čas. Nastanejo preteklost, sedanjost in prihodnost. Tako kot prostor povezuje objekte, čas povezuje dogodke.

Razum je zapletena reč. Ezoteriki omenjajo dva njegova vidika: čitta ali odsev zavesti (čit) v posamezniku je tisti vidik, ki zbira vtise, manas pa z gradnjo zaznav ustvarja slike in podobe na mentalnem ekranu. Slednji je pravzaprav šesto, sintetično čutilo, ki združuje dražljaje v enotno podobo.

Impresije se stekajo neposredno v podzavest, na poti pa jih del prestrežeta mehanizma, ki jih že poznamo - osebnost in ego, ter jih prebavita. Osebnost jim da pečat o normalnosti/nenormalnosti, ego pa jih interpretira v skladu z njegovimi statičnimi programi.

Lahko bi rekli, da impresije ego filtrira tako, da se omeji le na ustrezajoče njegovim kriterijem in »izkušnjam«, ki pa temeljijo na preteklosti oziroma spominih. Če na primer meni, da so ljudje v osnovi slabi, dobrih dejanj preprosto ne opazi. Tako je vse, kar doživljamo, subjektivno – obarvano in opredeljeno s prepričanji, predstavami in stališči vsakogar od nas. Absolutne resnice ni, je le relativna kot najmanjši skupni imenovalec vseh »osebnih resnic«.

Razum ni enovit temveč razslojen. Gnostiki pravijo, da ima 49 slojev. Nadalje omenjajo, da se deli na tri sklope: senzorični um obravnava podatke s čutil in se ukvarja z zunanjim svetom. Vmesni um je skladovnica prepričanj, konceptov, fantazij in fanatizmov; on je tisti, ki nas zasužnjuje in predstavlja coklo na poti našega duhovnega napredka, saj se okostenelih prepričanj in konceptov ni lahko znebiti. Tretji sklop - notranji um pa je povezan z notranjo resničnostjo; preko intuicije nam odpira »kanal« s Stvarnikom.

Usoda razuma, ki ga sicer mika le lastna veličina in moč, je, da naposled sam prepozna svojo nemoč, zavzame držo globoke skromnosti pred dušo in poklekne pred njo ter pred tistim, kar duša prepoznava kot Resnico in Zakon. Njegova veličina skopni ob spoznanju, da je sam po sebi slep in nesposoben pravilnega, modrega ravnanja; svojo voljo mora prepustiti višjemu v sebi. Zavedajoč se, da gre za iluzije, se loti rušenje tistega, na kar je bil nekoč ponosen. Po uničenju tega ostane svobodno, razsvetljeno, sočutno in blaženo bitje, z izkušnjami in spominom.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si