Veliko se je že nabralo škandalov v zvezi z GSO (gensko-spremenjenimi organizmi). Raziskav varnosti je daleč premalo, pa še to so večinoma študije proizvajalcev GSO samih, objavljenih skozi mrežo kolaborantskih avtorjev, urednikov in recenzentov. 

Dokaz, da znanstveno-biotehnološki aparat še ni dovolj dober za kompleksnosti na ravni GSO (gensko-spremenjenih organizmov) je bolezen norih krav. Zaradi pohlepa masovnih proizvajalcev (krmili so s kostno moko) so se skozi znanstvena sita pretihotapili nepredvideni prioni, kar je z življenjem plačalo na milijone krav in nemalo ljudi.

Podoben spregledan škodljiv prenos je tudi danes možen (podobno: azbest, ftalati v plastiki…) zaradi izjemne zapletenosti narave in zaradi pretirane naglice ob tekmovalnosti, kar vodi v nemalo napak. Kdor to zanika, je skrajno neodgovoren in nepošten.

Zaskrbljujoča in sumljiva je »prepričanost«, s katero odgovorni v zadnjem času okrepljeno zavajajo javnost v tako zapleteni problematiki. Spominja me na biznis-propagando, nestrokovno fascinacijo in korupcijo. Za uvedbo GSO je zares vsaj prezgodaj. Menim, da so GSO, posebno za prehrano, zaenkrat preveliko tveganje za potrošnike in kmete, le vseobvladujočim, pogosto neetičnim multinacionalkam bi znižali stroške.

Njihova ofenziva na majhno in GSO-neprimerno Slovenijo kliče k veliki previdnosti.

dr. Mitja Peruš