Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Kemijska reakcija ljubezni
Svet se vrti (tudi) okrog seksa. To je dejstvo in pred njim si ne moremo zatiskati oči. Filmska, glasbena in kozmetična industrija, knjige, priročniki ter shujševalni, lepotilni in svetovalni programi … vse to in še kaj je v večji ali manjši meri prilagojeno iskanju izpeljank ljubezni ter njenih osnov: privlačnosti, všečnosti, kemije, hormonov. In za vse to gre vsako leto na milijarde evrov.

Ujemanje dveh oseb ni nekaj, kar bi lahko opisali z matematično, kemijsko ali fizikalno enačbo in zanj ni znanstvenih osnov. Zagotovo pa ne gre samo za nekaj, kar dva čutita, še preden vstopita v partnerski odnos; gre tudi za vprašanje ujemanja v poznejši spolnosti. Na splošno namreč velja: dobra kemija zunaj spalnice je navadno tudi kazalnik tega, kakšen bo seks.

Tisto "nekaj"

“Kemija” (kot temu radi rečemo, saj gre za – pozitivni – trk, zlitje dveh elementov) med moškim in žensko temelji na privlačnosti. Privlačnost in ujemanje sta kemijski reakciji, prek katerih človeka vpijata seksualno energijo drug drugega v večji meri, kot bi jo v stikih z drugimi ljudmi. Do tega pride zaradi “nečesa” na drugi osebi, tega pa navadno ne znamo opisati, saj ni očitno – je pa samoumevno. Lahko gre za nekaj na njenem videzu – ali pa zgolj za vonj, siceršnji vtis, dotik. Največkrat pa gre za seštevek najbolj pozitivnih lastnosti, kot jih vidimo sami in ki nas obnorijo. Temu lahko rečemo tudi karizma ali “tisto nekaj”, kar nekdo ima, izžareva in nas navdušuje – pa naj to znamo opisati ali ne.

Privlačnost je tudi kombinacija občutij, zaradi katerih namenjamo pozornost drugim oziroma jo želimo vzbujati. Vzorca se naučimo že kot otroci. Se spomnite, kako vas je v mladosti kateri od vrstnikov dražil samo zato, da bi pridobil vašo pozornost? Vas cukal za lase, obmetaval s papirčki ali pa potrepljal po ramenu, nato pa se je obrnil proč in se naredil “Francoza”? Vse to so bili bolj ali manj duhoviti poskusi, z vašim odzivom nanje pa naj bi vzbudili vašo pozornost.

Pri privlačnosti med dvema odraslima ni pravzaprav nič drugače. Draženje (flirtanje) s humorjem je odličen način pridobivanja pozornosti. Ta “tehnika” lahko vzbudi celo vrsto občutij: sporočate, da vam nekdo pomeni izziv, da se vam zdi zanimiv ali poseben. Duhovit pristop vzbuja pozitivne odzive, zato se pozitivno odzovejo tudi možgani in telo, zato olajša pot do spoznavanja in zbliževanja. Kombinacija zapeljivih telesnih gibov in pravih besed lahko v drugem človeku sproži odzivnost in zanimanje. Provokativnost, različnost, izzivalnost in zabavnost so vrline, ki sprožajo osnovna čustva, na katerih temelji privlačnost.

Oblike privlačnosti

In vendar ima privlačnost več oblik, ki niso zgolj strogo “telesne”. Najpogostejša med njimi je resda seksualna. Nanjo neposredno vpliva dopamin, nevtrotransmiter, ki je nekakšen naravni stimulans, saj poživljajoče vpliva na srce, krvni obtok, presnovo in strastnost našega razpoloženja.

Poleg tega mobilizira energijske dele telesa ter sodeluje pri uravnavanju hormonskega sistema, povečuje motiviracijo in osredotoča pozornost. Povečano izločanje dopamina v možganih je povezano z občutenjem romantične ljubezni, to pa kažejo tudi raziskave: ko so v okviru ene od njih zaljubljenci gledali fotografijo ljubljene osebe, se je močno povečala prav aktivnost v majhnem delu možganov, ki proizvaja in razpošilja dopamin. Tudi nekatere droge, kot je kokain, povečajo raven dopamina v možganih, zato lahko na grobo rečemo, da ljubezen učinkuje kot nekakšna naravna droga.

Seksualni se ob bok postavlja telesna privlačnost, ki v večini primerov prevladuje pri odločanju o tem, koga bomo izbrali za (spolnega) partnerja. Všeč nam je namreč, če nas telesno, duhovno in materialno zadovolji človek, ki dobro izgleda.

Človekove telesne lastnosti motivirajo del možganov, imenovan hipotalamus, ki vpliva na različne telesne odzive (vzburjenje, hitrejši srčni utrip in dihanje …). Telesna privlačnost je najneposrednejša in najrazumljivejša, včasih pa nas lahko močno preseneti in seže dlje od tega, kar vidimo in kar nam je všeč. Nanjo vpliva vse, od kemikalij, ki jih proizvaja telo, do podob, ki smo jim izpostavljeni prek medijev. Človek pa nas lahko začne telesno privlačiti šele čez čas, podobno kot to velja za čustveno privlačnost: občutek, da nam je nekdo preprosto “všeč”, ne da bi dobro vedeli, zakaj – to ugotovimo šele s časom.

Naslednja oblika privlačnosti je intelektualna privlačnost: vzburja nas človek, ki lahko, denimo, cele ure govori o naši priljubljeni temi, ali pa človek, ki v pogovor vnaša nove razsežnosti. V takšnih primerih privlačnost izhaja iz intelektualnega vzburjenja. Tej je podobna duhovna privlačnost, ki pomeni ujemanje – ali pa strinjanje – z življenjskimi nazori in širšo miselnostjo človeka, ki nas tozadevno privlači.

V življenju se nam seveda težko zgodi kaj lepšega, kot je to, da najdemo partnerja, ki nas privlači na vseh naštetih področjih.

Ni pravil

Pravil o tem, kdaj se “zgodi” kemija, ni. Lahko jo začutite do nekoga, ki ga vidite prvič, ali pa se to zgodi postopno. Kdo drug pa vam je lahko všeč, radi ste v njegovi družbi in imata veliko skupnega, vendar manjka tista iskrica, tisti posebni občutek; dokler lepega dne ne pridete do spoznanja, da vas privlači tudi seksualno – ali pa do tega spoznanja ne pridete nikoli.

Signale vzajemne privlačnosti si lahko razlagamo tudi napačno, saj obstajajo še druge energije, ki oddajajo na isti “frekvenci” ter se mešajo z našo zmožnostjo jasnega prepoznavanja (seksualne) privlačnosti in telesne govorice drugega. Nekaterih znakov privlačnosti nam naša zavest nikoli ne sporoči, saj delujejo na nezavedni ravni, zato je pomembno, da se včasih zanesemo tudi na intuicijo in notranji glas.

Predvsem pa se moramo zavedati, da privlačnost ni nekaj, kar bi lahko sprožili umetno. Kot ljudje, na katere vpliva, je namreč izredno kompleksna, včasih presenetljiva in skrivnostna. Prav v tej skrivnostnosti je tudi njena poglavitna moč, ki združuje in povezuje – v postelji in tudi zunaj nje. Ljubezen in seksualna privlačnost namreč nista vedno povezani. Privlačnost ima več oblik, ki niso zgolj strogo “telesne”.

Pravil o tem, kdaj se “zgodi” kemija, ni. Lahko jo začutite do nekoga, ki ga vidite prvič, ali pa se to zgodi postopno.

Privlačnost in ujemanje sta kemijski reakciji, prek katerih človeka vpijata seksualno energijo drug drugega v večji meri, kot bi jo v stikih z drugimi ljudmi. To se zgodi zaradi “nečesa” na drugi osebi, tega pa navadno ne znamo opisati, saj ni očitno – je pa samoumevno.

Pri seksualni privlačnosti naj bi moški namenjali večji poudarek telesni privlačnosti, ženske pa ciljem, moči in življenjskimi nazorom.

Trije glavni spodbujevalci privlačnosti:

• Očesni stik: pogleda se drug na drugem zadržujeta dlje, kot je običajno, in si sporočata naklonjenost, všečnost.
• Flirtanje: potencialna partnerja z govorico telesa izražata svoje misli in občutke, pri čemer je glavno gonilo seksualna napetost.
• Telesni stik: naključni dotiki, s katerimi kažemo, da nas nekdo privlači in da smo odprti za nadaljevanje stika.

Provokativnost, različnost, izzivalnost in zabavnost so vrline, ki vzbujajo osnovna čustva, na katerih temelji privlačnost.

Feromoni in seksualna privlačnost

Stimulus privlačnosti je za vsakogar drugačen. Feromoni so hormonom podobne snovi, ki jih proizvaja naše telo. Uporabljajo jih tudi proizvajalci parfumov. Te kemične snovi že v izredno majhnih količinah izločajo in zaznavajo vsa živa bitja, od žuželk do sesalcev, in pri drugih osebkih iste vrste sprožajo značilne vedenjske odgovore. Feromone izločajo različne žleze, najdemo pa jih v slini, znoju, iztrebkih in seču. Gre za snovi, ki po kemijski poti prenašajo informacije, opozarjajo na nevarnost, označujejo pot do hrane in signalizirajo spolno privlačnost. 

Osrednje vprašanje je, kako človeško telo z vonjem uravnava spolno privlačnost. Feromonov, ki so brez vonja, ne zaznavamo z nosom, marveč s tako imenovanim vomeronazalnim organom, ki leži med nosno in ustno votlino.

Vse od odkritja feromonov in njihove funkcije leta 1959 so znanstveniki domnevali, da te hormonske snovi v veliki meri vplivajo na spolno obnašanje pri človeški vrsti. Sodobni človek naj bi v strahu pred smradom s parfumi in z drugimi kozmetičnimi sredstvi otopil čutilo za voh ter nevtraliziral svoje naravne vonjave, s tem pa tudi vpliv feromonov, kar naj bi v zahodni civilizaciji pripeljalo do ohlajanja odnosov med spoloma in posledično do povečanja števila samskih moških.

Znanstveniki domnevajo, da človeški feromoni nastajajo v apokrinih znojnih žlezah (pod pazduho, okrog prsnih bradavic, popka in genitalij), ki "dozorijo" šele v puberteti, kar bi utegnilo razložiti dejstvo, zakaj ljudje prav v tem obdobju začnemo čutiti privlačnost drugih ljudi. Feromoni pri človeku bi tudi lahko bili v ozadju nenavadnih dogodkov, ko v trenutku doživimo "kemijo" z drugo osebo ali pa nas nekdo že na prvi pogled odbija.

Seveda feromoni ne delujejo absolutno, saj lahko nekatere druge snovi spremenijo njihovo "sporočilo". Švicarski raziskovalci so ugotovili, da se to zgodi pri ženskah, ki so zaščitene s hormonsko kontracepcijo (ta telo prepriča, da je že noseče). Pri njih pride do spremembe: privlačijo jih drugačni vonji in se bolje odzivajo na takšne, ki jih tako ali drugače povezujejo z domačnostjo in bližino. Če torej jemljete kontracepcijske tabletke, se utegne zgoditi, da vas bodo privlačili moški, ki jih sicer ne bi niti opazile.

Feromoni so v zadnjih letih postali komercialna uspešnica, saj jih dodajajo parfumom – z obljubo, da bodo izboljšali vaše spolno življenje, ne glede na vašo starost oziroma starost vašega partnerja. Feromoni v parfumu naj bi ga tako obnoreli, da bo videl samo še vas. Ali to drži, lahko ugotovite le same.

Kdaj najbolj privlačno dišimo?