Pravljica o dveh potočkih

nedelja, 14. maj 2017 @ 05:02 CEST

Gora se je dvigala proti soncu, a gora je težka, kamnita gmota, ki jo vleče na zemljo.
V razpoki v njeni notranjosti sta se nekega dne porodila dva izvira kristalno čiste vode, ki sta hotela priti na prosto. A gora ni popustila. Ovirala ju je in dušila. Kar nekaj časa je bilo potrebno, da sta potočka končno ugledala luč sveta ob vznožju gore.

Kako sta bila utrujena! A časa za počitek ni bilo. Komaj sta pokukala na dan, že sta z vseh strani zaslišala klice: »Dajta nam piti! Dajta nam piti! Klicali so mah, trave, rožice in gorsko cvetje.

Saj nisem nor!« je odgovoril prvi potoček. »Brez predaha sem garal tam pod zemljo, medtem ko ste se vi, lenobe, mirno sončili. Prav nič vam ne bom dal!«

»Nič nam ne boš dal?« je užaljeno dejal mah. »Potem te pa ne bomo pustili mimo! Zaprla ti bom pot s svojimi gostimi koreninami« je rekla trava. »Prekrili te bomo tako, da te ne bo nihče našel,« so grozili grmi gorskega cvetja in robidnic.

Drugi potoček je bil bolj ustrežljiv. »Pij sestrica trava, a pomakni se na stran, da bom mogel nadaljevati svojo po!« Malo se popili tudi grmički, a so se zadržali stran od struge. Mah je srebal vodo samo na eni strani. »Meni zadostuje samo omočiti korenine,« je dejalo gorsko cvetje. »Le teci naprej!«

In potoček je tekel. Odžejal je vse rastlinje in vse so ga spustile naprej. Ker je zato tekel zelo hitro, se je ustje gore, iz katerega je izšel, začelo vedno bolj širiti in je bilo vedno čistejše. Voda v potočku pa je bila vedno bolj kristalna in sveža.

Kotalil se je z gore v dolino, preskakoval skale, umival travnike, oblival korenine vrb žalujk in bolj ko se je razdajal, močnejši in mogočnejši je postajal. Še sam ni vedel, kako. Rastline so ga imele rade in dovolile so še drugim potočkom, da so se zlivali vanj. Tako je potoček postal velika reka, v kateri so živele številne vrste rib. In po njej so plule številne ladje.

Končno je reka prišla do morja. Ko se je izlila, jo je oče Ocean stisnil v naročje in poljubil na čelo. »In tvoj bratec? Kje je tvoj bratec potoček?« je vprašal. »Ah, oče! Na žalost je postal močvirnat, blaten in smrdeč.« »Táko je življenje, draga hčerka« je dejal oče Ocean. »Tvoj bratec ni hotel nič od tega, kar je prejel, dati drugim. Vidiš? Tudi jaz sem te danes objel za nagrado za vse hlape, ki so od mene odšli proti gori. Življenje je darovanje. Zadržati zase pomeni umreti.«

Vir: Tomaš Špidlík, Profesor Ulipispirus in druge zgodbe, Ognjišče, Koper 1998.
www.sinaj.si

2 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Pravljica-Gora-Potok-Morje