Sprašujem se,
ali res moram
poznati vse svoje
t.i. zasluge
in uspehe,
ki so se do zdaj zvrstili
bolj ko ne po nekem
srečnem naključju,
kot pa
produkt
moje inteligentnosti.
In ali moram svojo omejeno vednost
po vsej sili spraviti na plan,
kot da je to edino moje poslanstvo.
In potem, ko se pravzaprav zavem,
da vse počnem z določenim namenom,
se mi začno majati temelji lastne vrednosti.

Ko se skušam vriniti na lestvico najboljših,
me grize in boli,
da nisem prav nič boljša od večine,
ki bi storila vse, da se povzpne nad druge,
ki jih smatra le še za sebi nevarne tekmece.

Danijela Premzl