Takrat, ko se utrujen od življenja,
prebičan s čustvi posiljenih in nalaganih,
zavlečem v kot mizernega bivanja
bom pripravljen, da sprejmem sodbo vesolja.

Tiho polzi čas skozi meglo nezavednega,
v prostor možnega in mogočega,
kjer vlada molk med poroznimi skeleti,
ki zaman čakajo na objem božanskega.

Nemoralno je ostati na istem mestu,
na kraju kamor teži druga duša.
Rast je kot rojstvo,
čakanje na mestu je hujše od smrti same.

Šele takrat se kot suženj, utrujen,
prebičan in krvaveč
privlečem pod sam vrh gore Spoznanja:
Svoboda! Tam tostranstvo nima moči!