Živim v samoti in sem zelo osamljen,
od prijateljev ter sveta sem zapostavljen.
V goste ponoči hodijo mi sence, zli duhovi,
čez dan pa borim s svojimi se strahovi.
Včasih napišem kakšno pesem, poezijo,
kateri nekateri ljudje se ji v brk smejijo.
Pišem o življenju, ljubezni in smrti,
da zadostim svoji duši melanholični, strti.
Moja rana ljubezen že zdavnaj je umrla,
ko nekega dne je odšla in srce mi strla.
Prepuščam žalostnim zvokom se kitare,
najraje pa poslušam najine pesmi stare.