Sem zgodaj zjutraj prebudila se,
tam gosi iz gnezda dvignile so glasne,
od psa pobudo vzele so jasne,
jim kosmatinec, pes bil v pomoč,
a kot po navadi potepuh izginja v gozd
na obzorju že sonce sramežljivo sije.

Rada zjutraj zrem tja v dolino,
a že iz dimnikov se dim vali,
da riše črte v nebo mi spregovori.
Spet zdaj meglica ga zakrije,
prekrila vso je tam dolino,
in naravo pokrila je s sivino.

Kjer na bregu mogočen hrast stoji,
objela, skrila megla kot da ga ni,
tam žled in sneg sta ga močno ranila.
Tako veličasten je stal v vsej veličini,
objet bil v led, bremena ostaja sled,
polomljen, strlo vejevje mu v tej zimi.