Ves v soju sveč
je kot škrlat, bordel rdeč.
V njem dama –
osamljena in sama.

Ljubezen prodaja za denar,
brez čustev – ji zanje več ni mar.
Visokih pet in v odtenku prosoja je obleka,
le lutka je in niti senca od človeka.

Telo kot mrtvo, a vendarle živi,
duša je davno med umrlimi.
Srce ledeno,
kot kamen, onemelo.

Prišel bo dan,
ko boj bo njen končan.
Takrat na nebu zvezda nova zažari,
božji sij, mir večen dodeli.

Hermina Palčnik