Kaj ima vse to opraviti s planom moje duše?

četrtek, 23. avgust 2018 @ 05:02 CEST

Tudi terapevti imamo poklicne deformacije. Učitelj Terapevtske joge jo ima v obliki nenehnega raziskovanja naših čustev, saj so prav čustva osnovno orodje, s katerimi delamo. To niso odejice in blazinice, s katerimi razvajamo svoje kliente, temveč njihovi odzivi, njihova čustva, ki nam povedo vse. In z njimi se prebijemo tja, kjer človeku lahko pomagamo do napredka v življenju.

Čas dopustov je. In zakaj nam ravno med dopusti velikokrat vse »udari ven«, ozavestimo marsikaj, kar smo tako pridno pometali pod preprogo? Zato, ker smo takrat najbolj umirjeni, daleč od vsakdanjega vrveža in obveznosti, ki nam omogočijo, da ogromno stvari ne začutimo, se ne ukvarjamo z njimi, ampak jih enostavno prezremo in gremo dalje. In kaj je najbolj pogost izgovor, da se ne ukvarjamo sami s seboj? »Nimam časa.«

Zato tudi toliko prebojev med vadbo Terapevtske joge, ker se nam takrat telo in um popolnoma umirita, ker je to čas samo za nas, za svojo dušo, ki seveda to s pridom izkoristi in nam postreže z nedokončanimi zadevami, ki se skrivajo globoko v nas. Tako kot vikende po navadi izkoristimo za čiščenje stanovanja, ker med tednom preprosto ne utegnemo.

Pomemben aspekt v našem življenju so naša pričakovanja, s katerimi se že vnaprej odločimo, kako naj bi se nek dogodek razvil, da nas bo zadovoljil. Ko se prepustimo in dopustimo, da se nekaj zgodi in verjamemo, da je izid v naše najvišje dobro, nas, kakršenkoli že je, ne iztiri. Tudi ko gre za težje primere, kot je recimo izguba službe, ločitev, bankrot, se zavedaš, da je vse plan tvoje duše in da se včasih šele čez dolgo časa izkaže, da je bil to nek skriti Blagoslov, čeprav v prvem trenutku izgleda vse kaj drugega kot to. Ko zaupamo v to, da se bo nekaj odvilo v naše najvišje dobro, to nima nobene povezave z našimi pričakovanji, ker dogajanje spustimo iz svojega nadzora in se ne vpletamo. Pričakovanja niso nič drugega kot vpletanje v potek dogodkov, ki se nam dogajajo in kažejo na to, da ne zaupamo stoodstotno, da je vse v redu prav tako kot je. In vemo, da nas pričakovanja vodijo v razočaranja. Pričakujem, da bom v službi dobila dopust na določen datum, a ker je treba dokončati nek projekt, mi dopusta ne odobrijo in seveda sem globoko razočarana. Takrat pa nastopi magična formula, ki me dvigne nad vse to. Pomembno vprašanje, ki si ga zastavim: »Kaj ima vse to opraviti s planom moje duše?« Če si ob intuitivnem odgovoru v sebi pomirjen, zadovoljen, potem ima še kako opraviti s planom duše. Če pa postaneš nervozen, vznemirjen, morda začutiš strah, tesnobo, potem ti duša sporoča, da še kako nekaj ni v redu in da si je potrebno vse skupaj pobliže ogledati. Morda me je duša obvarovala pred morebitno letalsko nesrečo, ki bi jo doživela, ker bi šla ravno takrat na dopust, morda pa sem med zaključkom tega projekta v službi spoznala simpatičnega sodelavca, s katerim se nekoč razvije še kaj več.

Odločimo se, da nas tudi poraz ne bo prizadel, ker verjamemo, da je vedno vse prav in dobro, da je vse namen naše duše, ki dobro ve, kakšno pot si je izbrala, ko se je utelesila v našem telesu in da smo konec koncev le orodje svoje duše, s katerimi pridobiva svoje izkušnje in ne trmarimo po svoje. Zaletavanje z glavo v zid nam vedno povzroči le buške. Namen duše je, da te vodi do najrazličnejših spoznanj in če nič drugega, so nam dogodki, ki jih izkušamo, lekcija za vnaprej. Z njimi si tlakujemo pot v svojo prihodnost. Ves svoj čas namenjamo svojim telesom, mislim, čustvom že malo manj, duši pa le redno namenimo svojo pozornost, kaj šele, da bi jo upoštevali. In zato je sploh ne razumemo. Zato tako težko nadzorujemo svoja čustva. Imamo telo, razum in dušo in vse to mora biti usklajeno v popolnem ravnovesju. Šele takrat lahko rečemo, da je naše življenje popolno, da smo srečni in zadovoljni. Popolnoma razumemo svoje telo in se mu posvečamo, skrbimo zanj in takoj, ko nekaj zaboli, poiščemo pomoč in rešitev. Ukvarjamo se torej s svojimi telesi in razmišljanji, skoraj nič ali premalo pa s tem, zakaj smo sploh na tem svetu. In to, zakaj smo tukaj, nima praktično nobene povezave z našimi telesi in umom. Prav je, da skrbimo za svoje telo, saj je konec koncev orodje naše duše, kot sem prej zapisala. A telo je nekaj, kar imamo, ne kar smo. Tvoje telo nisi TI. Tvoj um nisi TI. Prava esenca našega bitja je duša in dokler ne spoznamo svoje prave esence, ne moremo nadzorovati svojih čustev, niti se odločati vnaprej, kakšna naj bi bila. Kot fizično bitje lahko reagiramo na že obstoječe, ne moremo pa ustvarjati vnaprej, kot bi lahko. Le nežen šepet naše duše nam daje zavedanje, da smo predvsem spiritualno bitje. Namen duše je izkusiti Božansko, individualno ekspresijo Boga, tisto kar si je Bog za posamezno dušo izbral. In pomembno je, da se zavedamo, da imamo vso moč v sebi, da lahko kreiramo prav vse, kar želimo. Tudi svoja čustva, svoja življenja. Vsako odločitev, ki jo sprejmemo, nam duša podpre in jo pomaga uresničiti, če je to v njenem planu, sicer pa prej ali slej dojamemo, da to ni to, ker nam naši notranji občutki vse to omogočajo ali onemogočajo. Ali se ob svojih odločitvah počutim v redu ali napeto? Če poslušaš svojo dušo, te prej ali slej pripelje na pot sreče, Ljubezni in notranjega miru. Ti pa se odločiš. Kako boš občutil to pot, ne glede na to, kako je tlakovana, kaj se dogaja na tej poti...

Kako prisluhniti svoji duši? Imamo sposobnost, da se ne odzivamo samo instinktivno, temveč s čustvi. Skozi meditacijo, intuicijo, z zavestnim kreiranjem svojih odzivov. Veliko ti da misliti, razmišljati stavek, ki ga zastaviš sam sebi ob prav vsakemu dogodku svojega življenja, vedno ko se ti kaj zgodi: KAJ IMA TO OPRAVITI Z NAMENOM MOJE DUŠE? In poskušaš najti odgovor...

Romana Kos

Vir: www.mychi.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Plan-Dusa-Napredek-V-Zivljenju