V rokah imam letalsko karto Delhi - Moskva - Ljubljana in na Brnik priletim v soboto 11.marca ob 15.25. prek Istambula.
. Prav tako imam pri sebi več kot tisoč dolarjev gotovine. Za nekatere ljudi se potovanje konča, ko jim zmanjka denarja, hehe... Meni se je koncčlo, ko sem denar dobil.

Huh. Tokrat sem dobil sponzorja na najbolj neobičajen način. Še nikoli v zadnjem letu in sedmih mesecih nisem tega storil. Vas zanima kako? Najprej o tem, kje in kako sem zdaj...

Sem v mestecu Rishikesh, čudovito mestece ob visokem toku reke Ganges, od koder se začenjajo odprave v vrhove Himalaje. Danes sem se potopil v ledeno reko Ganges.


Pravkar se je zaključil nadaljevalni tečaj Art Of Livinga in po 4 dneh izstopam iz tišine. WOW... WOW... Kar ne morem verjeti, kaj se dogaja v meni. Danes dopoldne bi lahko na prste preštel misli, ki so se pojavile v mojem umu.

Danes okrog 11 dopoldne sem slišal kako ljudje okrog mene vstajajo in odprl oči. Zagledal sem Sri Sri-ja, kako sedi na stolu in nas ljubeznivo gleda. Poleg njega je na tleh na odru sedel osiveli učitlelj, ki nas je vodil na tečaju. Bilo nas je okrog 500. Guru nas je pozdravil z njegovim značilnim visokim glasom: "Are you all happy?" in nas vodil v novo meditacijo. Ne znam si razložiti zakaj, vendar v njegovi prisotnosti je meditacija toliko globlja, um tako tih...

Kar ne vem, kako bi skupaj spravil toliko vtisov iz zadnjih dni... Težko je radost spraviti v tako omejene simbole, kot so besede.

Že na začetku tečaja sem imel zelo močno izkušnjo. Morali smo drug drugemu povedati svoje probleme. In začel sem: "Um bi lahko bil bolj tih, lahko bi naredil več za druge..." nato sem utihnil in nadaljeval: "Svet bi se lahko združil, narava bi lahko bila bolj čista..."
"Ne, ne, tvoji problemi!" me je prekinila punca, s katero sva delala vajo.
Ustavil sem se in zamislil. Po nekaj trenutkih tišine sem ji moral priznati, da ne morem najti problemov v mojem življenju. Čas je torej, da grem nazaj domov in ustvarim nekaj problemov... življenje s problemi je bolj pestro.

Kako sem dobil sponzorja torej? Preprosto. Pred 4 dnevi sem klical očeta domov in ga prosil, če mi poslje denar za letalsko karto + še tisoč petsto dolarjev zraven.

Naslednji dan sem ga še enkrat klical in še nikoli v življenju ga nisem slišal tako srečnega. Zdelo se mi je, da je komaj zadrževal jok. Kar ne more pričakat, da me vidi. Verjetno res ni ljudi na svetu, ki bi me imeli tako radi kot so moji starši.

Razbil sem legendo o junaku, ki naj bi prišel okrog sveta brez denarja od doma. To sploh ni pomembno.

Včeraj zvečer sem se sprehajal ob reki Ganges in videl berača, kako spi na klopci pokrit s tanko deko. Tiho sem se priplazil k njemu in mu za hlače zataknil 100 indijskih Rupij. To se mi zdi pomembneje.

Končno lahko izpolnim tisto, po čemer moje srce hrepeni že toliko mesecev - DAJEM DRUGIM!

Svoboden sem! Svoboden sem vlog, svoboden misli. Svoboden sem!

Matej
(še vedno Peacehiker)
peacehiker@gmail.com