Dalai Lama
Pred kakšno uro sem dokončal pismo, ki sem ga namenil Dalai Lami.
Pred tremi dnevi mi je nekdo napisal, da bo Dalai Lama gostoval v Delhiju v Constitution Club. Tekel sem naokoli in iskal ta kraj. Mislil sem si, da tam ne bo veliko ljudi. Verjetno je to kakšen manjši vaški dogodek. Mogoče nekaj Tibetancev in nekaj domačinov. Zelo težko sem izvedel tudi za točno mesto kje Dalai Lama bo.

Na proslavo sem prispel nekaj minut pred samim pričetkom dogodka. Presenečen sem zagledal tisoče ljudi pod velikim šotorom in ducate ljudi, ki so čakali zunaj. Poskušal sem priti bliže in vstopiti skozi vrata, ko me je varnostnik povlekel nazaj: "Oprostite gospod. Polno je. Ne morete notri."
To sem tudi sam opazil. Zares je bilo nabito polno. Obrnil sem se k njemu z resnim izrazom na obrazu in mu rekel, da nosim pomembno pismo za Dalai Lamo. Nakar je varnostnik spremenil svoje obnašanje, me pregledal s kovinskim detektorjem in me spustil notri.

Nadaljeval sem pot skozi gnečo, stopal po prstih med ljudmi, ki so sedeli na tleh in tako prispel prav v prvo vrsto. Tam je bilo zelo malo prostora, vendar dovolj, da sem se usedel.
"Oprostite gospod. Od tu morate stran. Tu je prehod za ljudi." je bil glas mladeniča, ki se je prikazal pred mano. Preden sem se imel čas zagovarjati, mi je pokazal pot na pročelje. Prestopil sem vrv in končal v VIP prostoru z ljudmi iz televizije in pomembnih organizacij in … z veliko prostora.

Sedel sem le 5 m stran od Dalai Lame in tako bil zmožen poslušati celotno predavanje. Z užitkom sem se prepustil njegovi miroljubni energiji. Tudi pismo sem mu lahko predal. Še nikoli ga nisem videl kot človeka. Dalai Lama je tako smešno, radostno in inteligentno bitje. Njegova angleščina ni preveč dobra, vendar je s seboj imel tibetanskega meniha, ki mu je prevajal ali pa pomagal iskati prave besede ko je govoril v angleščini.

18:00
Sestradan sem. Sedim na zidu in čakam da pride prijatelj. On je prijatelj tistega možaka, ki mi je hotel dati 10 tisoč rupij. Pisal sem mu, da sedaj ne potrebujem več denarja, ker ne grem Turčijo.

Joj, ampak zdajle res rabim nekaj za pod zob!

19:00
Sprijateljem sva pojedla malico in moral se je vrniti nazaj v njegovo pisarno. Ko sva se poslavljala sem ga prosil, če mi lahko sponzorira karto do Dwarka. Stane približno 20 rupij.
Naredil je zbegan obraz: "O čem govoriš? Saj imam to zate," je rekel in mi izročil šop denarja. "10 tisoč rupij."
Tega res nisem pričakoval:"Gospod, najlepša hvala ampak jaz … jaz res ne potrebujem toliko denarja! Ne grem v Turčijo!" sem mu odkrito dejal.
"Saj vem. Vendar ga vseeno vzemi. Za nekaj ga boš že potreboval!"
Prepričeval me je, da vzamem denar in jaz sem prepričeval njega da bi ga rad vzel, ampak si ne predstavljam kako bi ga lahko porabil. Prizor je bil prav smešen. Na koncu sem le vzel tisoč rupij, tako da bom lahko v miru napravil mojo prezentacijo v Bangaloru in se vozil po Delhiju v rikšah.