Pogosta spoznanja mladih žensk, ki si želijo resno zvezo so slišati približno tako: "Današnji moški so nezanesljivi, izogibajo se odgovornosti ..."

"V odnosu bi bili, ko njim ustreza, pretirano se ukvarjajo s seboj, pozabljajo na potrebe partnerke, so brez prave življenjske in spolne strasti. Mnogi so nekam neodločni in mlahavi, ne vedo, kaj bi radi dosegli v življenju, preveč pa je takšnih, ki ne bi zapustili udobja matrenine kuhinje in pralnice."

In moški? Takole tarnajo: "Današnje ženske so premočne, samozadostne, z moškimi rade tekmujejo, so prezahtevne in kritične. Želijo odločati o vsem in manipulirajo s svojo samostojnostjo, pogosto tudi s spolnostjo. Kje so ženske, ki bi izžarevale nežnost, ki bi znale odnos napolniti s hranilno in pomirjujočo energijo, ki bi v partnerju prebujale strast in ga pomirile v njegovih negotovostih? Saj takšnih žensk ni."

Rezulat: ženske hrepenijo po močnih moških in moški po nežnih ženskah.

Enega od vzrokov takšne situacije lahko najdemo tudi v nedavni preteklosti. Pokukajmo v čas, ki je porušil trdnost moških in ženskih družbenih vlog in s tem močno vplival na današnje partnerke odnose. V mislih imam znamenita 60. leta prejšnjega stoletja. Takrat so vstali mladi ljudje v cvetlični revoluciji, sprva v Ameriki a vpliv se je razširil tudi na staro celino. Mladi moški so v tistem času rekli NE stoletja uveljavljeni mačo podobi moškega. Obrnili so se stran od vrednot in stališč svojih očetov, močan spodujevalec tega gibanja pa je bila takratna agresija v Vietnamu. Moški so se pričeli bolj zavedati svoje ženske energije in so postajali razumevajoči, se učili empatije, opuščali so agresijo in se borili za mir. Ta psihološko energijska preobrazba pri moških je imela tudi zunanje simbole, kot so dolgi lasje in oblačila potiskana s cvetnimi vzorci, s čimer so izpostavili svoj ženski pol.

Tudi z ženskami se je v tistem času dogajalo marsikaj. Izvile so se iz določenih stereotipov o vlogi ženske in matere ter začele pomemben proces emancipacije, enakosti z moškimi. Prodirati so začele na “moške” fakultete, v poklice, ki so bili do tedaj mogoči le za moške, pridobivale so finančno in spolno svobodo. Imele so vizijo, postale odločne, si postavljale cilje in tako izrazile svojega notranejga moškega. To je bil pomemben družbeni premik, katerega rezultat je bila večja enakost med spoloma.

Danes je povsem običajno, da v večini demokracij ženska in moški za enako delo vsaj približno enako zaslužita, da si delimo skrb za otroke in gospodinjstvo, da očetje znajo potolažiti dojenčke in da ženske znajo zamenjati pnevmatiko ali celo namestiti polico na zidu.

Oboji smo bolj celoviti, manj odvisni drug od drugega, kar je bistven evolucijski napredek. A obstaja tudi bolj senčna posledica tega procesa.

Kaj se dogaja s privlakom med spoloma?

S tem, ko smo ženske dale možnost svoji moški energiji, da se izrazi in zaživi in so enako storili tudi moški s svojo žensko energijo, so se pričele manjšati tudi psihološke in energijske razlike med spoloma. V preteklosti je bila velika večina žensk močno usidrana v svoji ženskosti in je le občasno uporabila moški princip ali pa tega sploh ni storila nikoli. Velika večina moških se je povsem istovetila s svojo moško vlogo in energijo, saj kaj drugega ni bilo zaželeno. Energijsko sta si bila moški in ženska precej “narazen”, vsak v svoji izraziti polarnosti, z različnimi lastnostmi in določena s strani družbenih vlog. To je pomenilo tudi velik privlak in hrepeneče iskanje nasprotne energije in te razlike so se v odnosu ohranile v dobrem in slabem.

Tudi danes hrepenimo eni po drugih, a ko si pridemo bližje, se pogosto namesto privlaka začenja dogajati odboj ali neka nevtralnost, ki rezultira kot nezainteresiranost ali pomanjkanje ustreznih čustev, motivacije, strasti in podobno. Po nekaj mesecih druženja eden ali drugi ali pa kar oba ugotovita, da “to ni to”. In iskanje “pravega” se nadaljuje. Vam je poznano? Na delavnicah Kako ljubiti in biti ljubljen, pogosto priplava na površje nezadovoljstvo tako žensk kot moških, ki izvira prav iz tega problema.

Seveda to ne pomeni, da današnji moški niso več moški ali da ženska niso več ženske. Vsi imamo tako žensko kot moško energijo v sebi, toda dobro je, če ostanemo preteno centrirani v svoji primarni seksualni biti, ki jo znamo v patnerstvu tudi izraziti.

Žal moški svojo moško energijo pogosto izživijo kar pred TV ekrani: šport, nasilje, seks, tekmovalnost v službi, ženske pa v nakupovanju, zatekanju v romantiko, pogosto svojo notranjo žensko odprejo šele terapevtu ali dobri prijateljici. V partnerskem odnosu pa pozabljamo kako pokazati svojemu partnerju pristnost in avtentičnost svoje ženske ali moške narave, kako se približati, kako začutiti drugega, kako ga slišati, spodbuditi, motivirati in na drugi strani, kako izraziti, dajati, kako se uveljaviti, se dogovoriti, si dovoliti različnost in samostojnot posameznika...

Enakost spolov ne sme biti enakost njunih energij

Stvarstvo gibljejo polarnosti in energije dveh polov; severni in južni zemeljski pol, pozitivno in negativno, jih in jang, šiva in šakti, dan in noč, plima in oseka, v človeku imamo moški in ženski pol, notranjo žensko in notranjega moškega.

Dinamika v posamezniku se preslika tudi v partnerski odnos. V partnerski polarnosti potrebujemo enega, ki daje in drugega, ki prejema. To dvoje se v dobrem odnosu med partnerjema izmenjuje, kar odnos harmonizira in omogoča, da se partnerja trdno povežeta ter imata močno in koherentno skupno energijsko polje. V kolikor sta energijsko oba preveč uravnotežena, „na sredini“, se primerna energijska napetost med partnerjema zmanjša ali poruši. Posledica je, da živimo v bolj mlačnih zvezah, z elementi prijateljstva, tovarištva, po potrebi smo ljubimci, a manjka življenjske strasti, radosti, posameznika v odnosu sta velikokrat brez moči karkoli ukreniti ali spremeniti. Problem pretirane nevtralizacije moško ženskih energij v odnosu je tudi težava predati se in odpreti se. Brez tega pa ni odnosa, ki bi zares rastel in presegal zgolj funkcionalno partnerstvo.

Zato naj moško ženske razlike živijo, dihajo, se dopolnjujejo v odnosu, lahko jih zamenjamo medseboj, če nam ustreza, a nikar teh razlik ne uniformirajmo v enakost, ki bo udušila življensko energijo in izsušila našo avtentičnost in primarno spolno polarnost.

Kaj lahko storimo? Pomaga, če spoznamo, da lahko s svojo polarnostjo sami upravljamo. Če smo ženske v službi pogosto bolj v svoji moški energiji, ker to od nas zahteva delo ali položaj, se je v partnerstvu pretežno potrebno vrniti k ženski polarnosti. A ne v smislu vlog, kot nekoč, temveč v smislu vrednot in lastnosti, ki so primarno ženske. Intuicija, senzibilnot, nežnost, strpnost, motivacija, sposobnost videti celoto, potrpežljivost, ... Enako velja za moške. V odnosu je potrebno izraziti svoje moške lastnosti in vrednote. Iniciativnost, vizijo, odločnost, umirjenost in stabilnost, podporo partnerki, borbenost, samostojnost, ... Govorimo o pristnih energijah in lastnostih, ne o stereotipih in socialno pogojenih vlogah.

Pomaga, da partnerja poleg svoje ustrezne usrediščenosti in pravilne polarnosti skrbita za skupno energijsko polje. Več o tem pa kdaj drugič.

Renata Bokan