V družbi, kjer gre 13 % otrok v posteljo lačnih in kjer so se ustvarjali umetni stečaji podjetji, prisilne poravnave z načrtovano krajo in kjer so se ustanavljala obvodna podjetja, prek katerih se je kradel delavski kapital in siromašila ter ukinjala delovna mesta; v družbi kjer so postali lastniki enormnih količin družbenega kapitala beli ovratniki brez dela, ne da bi ta kapital zaslužili, temveč so si ga prisvojili z raznimi "legalnimi" malverzacijami in neodkritimi kriminalnimi dejanji, je očitno nekaj hudo narobe.
Ali si zamislite, da v Sloveniji, kjer se rojava tako malo otrok in pada rodnost, kjer matere podpisujejo delodajalcem izjave, da ne bodo rodile otroka, sicer bi izgubile službo, gre v posteljo spat 13 % lačnih otrok. Kakna družba neki postajamo?
Človek je izvor človečnosti, človek izbira svojo človeškost in se s svojim izborom neposredno izkazuje kot človeški ali nečkoveški. Ta izbira je tudi izbira posameznika. In kako lahko človek s polnimi usti zaspi, če 13 % otrok v Sloveniji zaspi lačnih ust?
In kako naša oblast dojema etičnost, zagotavljanje dostojanstva človečnosti in otrokovih pravic, če dopusti, da gre 13 % otrok zvečer lačnih spat. Kakšne so norme, zasidrane v pravni sistem, da lahko obidejo to dejstvo? Kako se lahko spozabljamo nad lastnimi otroci? In kako lahko sploh govorimo o zgodbi o uspešnosti. Ali smo še družba s človeškim obrazom? Se to kdaj vprašamo?
Če je totalitarizem sesul zgradbo humanizma do temeljev, kakšen pa je svet sedaj, če v imenu humanističnega ideala, z razlikovanjem človečnosti od brezčutne manipulacije, ki ga zastopamo, gre 13 % otrok zvečer lačnih spat? To ni noben odujen pojav, to je pojav, ki zadeva vse nas.
Ali smo izbrali svobodo narodne samoindentifikacije in samobitnosti in naše državnosti vključujoč z oglaševanje vesti ali s slepoto, ki nas je naposled ogrozila do te mere, da ne najdemo več možnosti, da bi nasitili 13 % otrok, ki gredo zvečer lačni v posteljo.
Ali nam ne daje to pečat nasilnežev nad nemočnimi otroci, ki se kaže skozi krivično razdelitev družbenih dobrin na ravni socialne pravičnosti države, v skladu z načelom socialne in pravne države, kot smo zapisali v ustavi Republike Slovenije.
Nas res ni sram, da odrekamo elementarne človeške pravice otrokom, da zrastejo v zdrave ljudi in jih obravnavamo kot brezdomovinske osebke, ki nimajo niti toliko pravic, da bi jih nahranili, medtem ko se zunaj po Evropi slikamo kot rajski in razkošni angelski ljudje s polnimi usti praznih besed, s svojo zgodbo o uspehu. In nenazadnje ne gre samo za vprašanje ali so naši otroci siti ali lačni, gre tudi zato, da si odgovorimo na vprašanje kaj naši otroci sploh jedo v vrtcih, šolah in doma.
V družbi, kjer gre 13 % otrok v posteljo lačnih in kjer so se ustvarjali umetni stečaji podjetji, prisilne poravnave z načrtovano krajo in kjer so se ustanavljala obvodna podjetja, prek katerih se je kradel delavski kapital in siromašila ter ukinjala delovna mesta; v družbi kjer so postali lastniki enormnih količin družbenega kapitala beli ovratniki brez dela, ne da bi ta kapital zaslužili, temveč so si ga prisvojili z raznimi "legalnimi" malverzacijami in neodkritimi kriminalnimi dejanji, je očitno nekaj hudo narobe.
