Nakupovanje je nekaj tako vsakdanjega, nekaj tako samoumevnega, tako avtomatiziran del naših življenj, da je postalo že kar potreba, namesto da bi z nakupovanjem zgolj zadovoljevali svoje potrebe. Mimogrede zaidemo v trgovino in nekaj kupimo, mogoče kakšno malenkost, zaradi dolgčasa, zabave ali kar tako, celo večkrat na dan.

Večja kot je izbira hrane, kozmetike, oblačil, elektronskih naprav, različnih storitev, zabave, potovanj itd., bolj se nam to zdi dobro, in mnogo raje zahajamo tja, kjer nam ponujajo "še več".

Pa nas več in več izbire res osrečuje?

"Če je nekaj izbire dobro, pa to nujno ne pomeni, da je še več izbire še boljše," meni profesor socialne teorije, Američan Barry Schwartz v knjigi The Paradox of Choice, why more is less (Paradoks izbire, zakaj je več manj). Schwartz pravi, da je za človeka nedvomno dobro, da ima izbiro in da se lahko avtonomno odloča, vendar se z vse večjo (pretirano) izbiro ta obrne v svoje nasprotje - na človeka deluje destruktivno. Ko se znajdemo pred policami z 20 vrstami zobne paste, s 50 različnimi vrstami piškotov, ko imamo na izbiro 15 krojev kavbojk v 10 različnih barvah, ko izbiramo med številnimi znamkami in modeli avtomobilov z brezkončnimi kombinacijami dodatne opreme, ko imamo na izbiro več kot 150 TV programov, ko nam agencije ponujajo debele kataloge potovanj in v vsakem kraju veliko vrst bivanja z veliko različne ponudbe, ko se znajdemo pred izbiro zelo veliko oblik frizur v neskončno mnogo odtenkih barv, ko imamo na voljo celo vse večjo ponudbo izobraževanja in tako naprej, se lahko znajdemo v hudi stiski.

In večinoma se, saj porabimo ogromno časa in energije za izbiranje in poleg tega nam na koncu   vedno ostane grenak priokus, da smo zgrešili najboljšo izbiro. Temu sledi razočaranje, obžalovanje, slaba volja in nazadnje lahko celo depresija. Več ko imamo na izbiro, bolj smo nesrečni! Čeprav nas bombardirajo s prepričanjem, da je večja ponudba za nas nekaj enkratnega, da je na primer ponudba "več kot 650 najkakovostnejših izdelkov v naši trgovini" nekaj najboljšega, pa je v resnici več - manj, kot pravi profesor Schwartz že v naslovu svoje izjemne knjige, ki nam lahko odpre oči o tem, kako nas današnja hiper-potrošniška družba v resnici dela nesrečne.

Če želimo vplivati na svoje življenje, postati srečnejši in bolj zadovoljni ter s tem vplivati tudi na svojo okolico, je prvi korak zavedati se teh (psiholoških) mehanizmov, ki nas delajo nesrečne. Potem v zvezi s tem lahko tudi kaj storimo, čeprav to od nas zahteva vajo, disciplino in verjetno tudi nov način razmišljanja, kot piše profesor Schwartz. To pa nikakor ni enostavno, kajti mogočni in vseprežemajoči komercialno-potrošniški sistem (trgovine, proizvajalci, mediji, deloma celo izobraževalni sistem in politika) ter današnji družbeni sistem "vrednot" (potrošništvo, pohlep, sebičnost, tekmovalnost) tako temeljito posegata v naša življenja, da težko vidimo jasno podobo sveta. Od nas se pričakuje, da se prepustimo popolni "svobodi izbire", ki pa iz nas v resnici naredi odvisne, nesvobodne, nekritične nesrečnike.

Seveda ni potrebno, da ne bi več prestopili praga trgovin, agencij, frizerskih salonov ..., lahko pa se vseeno izognemo posledicam "tiranije izbire". Profesor Barry Schwartz ponuja nekaj napotkov (zelo skrajšano in prirejeno).

Izberimo, kdaj izbirati

Preprosto se lahko odločimo, kaj je v nekem trenutku za nas pomembno in izločimo številne nepomembne in nepotrebne izbire. Lahko tudi omejimo število izbir, na primer: oblačila bomo šli kupovat v največ dve trgovini, odločali se bomo zgolj med dvema počitniškima krajema in podobno.

Postanimo izbiralci in ne nabiralci

Zaradi velikanske izbire vse bolj postajamo pasivni nabiralci, namesto da bi bili aktivni izbiralci. Niti ni potrebno slediti večini. Pri tem bi lahko razmišljali tudi o načrtovanju nakupa, tako da si preprosto napišemo na listek, kaj potrebujemo in se potem tega tudi držimo. Danes pa se pogosto dogaja, da gremo v trgovino po vžigalice, domov pa prinesemo polne vreče razno raznih izdelkov. Mogoče malo pretiravam, a v resnici ni kaj dosti drugače.

Več zadovoljstva, manj popolnosti

Naučiti se moramo, da je nekaj "dovolj dobro", ne pa da vedno iščemo "najboljše", pa čeprav je tisto "najboljše" takoj za vogalom. Tako se zaradi odločitve, ki smo jo naredili, počutimo bolje. Ni se nam potrebno primerjati z drugimi in z njihovimi izbirami "najboljšega". Tako bo manj obžalovanja.

Pozabimo na morebitne boljše izbire

Postanimo zadovoljni s svojo izbiro, postavimo lastne standarde, kaj je za nas "dovolj dobro", ne pa da se neprestano primerjamo z drugimi in njihovimi izbirami. Nehajmo razmišljati o tem, kaj vse smo "izgubili", ker smo se odločili ravno za ta izdelek, storitev, potovanje ali celo partnerja.

Izbira naj bo nepovratna

Ko se enkrat odločimo za izdelek ali storitev, ne iščimo že vnaprej možnosti, da ga vrnemo ali zamenjamo, kajti to ponovno povzroči mukotrpne (psihološke) procese tehtanja alternativ, kar nam jemlje veliko energije in časa.

Podobno kot pri nakupnih izbirah se obnašamo tudi v partnerskih zvezah: "Je bila moja izbira partnerja najboljša izbira, ki nam nudi največ zadovoljstva?" Če je naša odločitev dokončna in nepovratna, lahko namesto neprestanega tehtanja dobrih in slabih (predvsem slabih) strani vso svojo energijo vložimo v izboljšanje medsebojnega partnerskega odnosa. Danes pa se mnogi pri izbiri partnerjev obnašajo tako kot v trgovini in partnerja "zavržejo" takoj, ko jim ne nudi več (pravega) zadovoljstva in ugodja ter preprosto "kupijo" novega. In tako naprej in naprej.

Vadimo "držo hvaležnosti".

Z vajo se lahko naučimo hvaležnosti za to, kar imamo, namesto da neprestano razmišljamo, česa vse nimamo ali česa nismo dosegli. Tisto, s čimer neprestano primerjamo naše izbire, so pravzaprav samo naše predstave. Seveda pa ne gre za to, da se moramo sprijazniti s kakršnimkoli življenjem, naše razmišljanje se tiče sodobne potrošniške družbe, v kateri smo ljudje kljub preobilju dobrin oziroma izbir vse bolj nesrečni.

Manj obžalujmo

Pogosto preživimo veliko časa - ur, dni mesecev ali celo let - v obžalovanju nečesa, kar smo zamudili: dobro izobrazbo, dobro službo, dobrega partnerja, dober nakup. Pri tem pogosto slišimo razlago: "Vse bi bilo drugače, če bi .". Namesto obžalovanja, ki trati naš čas in energijo, bi lahko storili marsikaj v svojem življenju in življenju bližnjih.

Pričakujmo prilagoditve

Ne moremo se izogniti prilagoditvam. Vedeti moramo, da zadovoljstvo ob nakupu novega avtomobila, glasbenega stolpa, nakita ali česarkoli drugega ne bo dolgo takšno, kot je bilo prvi trenutek. Naučiti se moramo biti zadovoljni tudi, ko se užitek spremeni v običajen, rutinski odnos do nečesa. Temu se moramo znati prilagoditi, ne pa da takoj, ko prvo navdušenje mine, iščemo nekaj novega, nekaj, kar nam bo spet (zgolj začasno) nudilo užitek in zadovoljstvo. Seveda lahko podobno ravnamo tudi v odnosu do oseb.

Nadzorujmo svoja pričakovanja

"Na naše vrednotenje nekega izkustva bistveno vpliva to, kako ga primerjamo z našimi pričakovanji," pravi Schwartz. Kako bomo tisto, kar nam nudi nek izdelek, storitev ali oseba, ovrednotili, je odvisno od tega, kakšna so bila naša vnaprejšnja pričakovanja. Če so bila visoka, bo tudi razočaranje veliko, če se pričakovanja ne bodo uresničila. Če pa so naša pričakovanja nižja, se lahko zgodi marsikaj navidez nepomembnega, pa nas to lahko zelo osreči. Zato ni nič narobe, če znižamo naša pričakovanja, čeprav je to izjemno težko, saj družba od nas veliko "zahteva". Uspeh se danes meri z bogastvom, močjo, visoko izobrazbo (četudi so pridobljeni na podlagi pohlepa, sebičnosti in tekmovalnosti), nikakor pa ne z dobroto, sočutjem in srečo človeka.

Omejimo primerjavo z drugimi

Profesor Barry Schwartz pravi, da "kvaliteto naših izkustev vrednotimo s primerjavo z drugimi". Če se bomo manj primerjali z drugimi, bomo posledično bolj zadovoljni. Na vseh področjih našega življenja.

Naučimo se imeti radi omejitve

S tem, ko si postavimo določena pravila oziroma omejitve, se izognemo neprestanemu izbiranju, ki nam krade našo pozornost in čas. Danes velja napačna predstava, da svoboda pomeni življenje brez omejitev. Če počnemo karkoli se nam pač zdi, potem hitro lahko oviramo in uničujemo druge ljudi in svoje okolje - ta povezava je danes več kot očitna.

Znotraj smiselnih omejitev, pravil in zakonov šele lahko zaživimo kot svobodna bitja. Naša svoboda je prav tako tesno povezana z odgovornostjo do drugih in do skupnega okolja. Prepuščanje nebrzdanemu potrošništvu že načenja človeško družbo in uničuje okolje. In ne pozabimo, da so največje žrtve "tiranije izbire" naši otroci, ki se učijo od nas. Danes vemo, da moramo otroku nujno postaviti primerne meje, znotraj katerih se počuti varno, svobodno in sprejeto. Če pa so meje nejasne, nestalne in zabrisane, postane otrok s takšno vzgojo nesrečen, negotov in "problematičen". Kaj pa odrasli?

Nekoč so nam meje našega ravnanja postavljali predvsem drugi (cerkev, šola, represivni organi .). Danes pa se moramo naučiti postaviti si lastne omejitve, saj bomo sicer uničili druge ljudi in okolje, s tem pa nenazadnje tudi samega sebe.

Rok Kralj
www.cdk.si/soutripanje