Veliko je že napisanega o višjem zavedanju, o nadosebnem zavedanju. O zmožnosti doživljanja resničnosti življenja skozi neosebno prizmo zavedanja. Doživljanje resničnosti mimo omejitev našega ega, oziroma doživljanje izkušnje svobode od svojega Jaz-a. Precej abstraktni pojmi, med katerimi ni kakšne jasne ločnice. Tako, kot je ni v prehodu zavedanja otroka v zavedanje odraslega.
Zavedanje je namreč kot vesolje, ki se odkriva pred našimi očmi. Podnevi je omejeno z obzorjem modrega neba. Sončna svetloba je v tem primeru slepilo- slepilo kot iluzija, ki jo tvori mehanika delovanja našega razuma. Vendar bolj kot se večeri, več vesolja se nam odkrije. In lahko se že strinjamo v tem, da je izza modrega neba neverjetna razsežnost in globina.
Na neki stopnji evolucije zavesti pride do take čisto notranje izkušnje globjega pogleda na resničnost življenja- pogleda z »božjimi« očmi. To je drugačna izkušnja kot jo poznamo. To ni izkušnja, ki nastane kot odziv našega razuma na zunanje impulze. To je Izkušnja notranjega razsvetljenja. Je pogled, ki razumskim izkušnjam jemlje legitimnost. Brez te Izkušnje notranjega Boga smo, ne da se sploh zavedamo, ujeti v strukturo svojega ega - mehaniko delovanja našega razuma.
Če bi malo špekuliral z znanstvenimi termini bi rekel, da čisto na fizičnem nivoju prihaja do tvorbe nove možganske skorje, ki pa je pri ljudeh s tem vpogledom na eteričnem nivoju že vidna.
Vendar nič ne pomaga, če potiskamo sonce preko horizonta, da bi se nam čim prej stemnilo. To je jalov trud, v katerega pa se kot po pravilu ujamemo, dokler smo na osebnostnem nivoju zavedanja. Ego si namreč zelo prizadeva videti prve zvezde na nebu. V to vlaga veliko truda, tako da ta trud lahko postane njegova vloga in način življenja. Iskanje svoje srečne zvezde postavi za smisel svojega bivanja. Vendar metulj spregleda, ko je čas da zleze iz bube. Do takrat mu buba zastira pogled.
Tako, da vse skupaj zgleda kot en velik paradoks življenja. Kot da smo sami sebi moteča svetloba, ki odriva robove odrešilne teme. Globino neba zavedanja bomo namreč lahko uzrli šele, ko se odstrani naš bleščeči Jaz-ego. Ko se odstrani »sebe«. Ko presežemo zavedanje »sebe«. Ko zbledi bleščeč napuh »sebe«. Ko pojenja moč blišča, ki izvira iz jaz sem…znanje, izobrazba, podatki, prepričanja, sodbe, istovetenja itd…
Ko pride spoznanje nesmisla v našem smislu. Ko se ta »smisel« preda višji volji. Ko pride spoznanje, da je najvišji smoter svobodne volje ta, da je ne uveljavljamo kot »svojo«. Ne uveljavljanje svobodne volje ne gre mešati z nesebičnostjo, ki je največkrat samo istovetenje ega v vlogi kakšne dobrodelnosti ali aktivizma in podobno.
Tako da ego nikdar ne bo uzrl nočno kraljestvo. Podoben je samcu črne vdove ki nikoli ne bo videl svoj zarod. Sam sebi je svetloba, ki ga slepi. Vendar tudi če bi sam sestopil iz prestola evolucije, bi bilo isto, kot če bi metulj prezgodaj zlezel iz bube. Ne bi doživel panoramskega uvida.
Gosenica sebe ne more videti iz zraka. »Tisto« kar »sebe« v eteričnem smislu lahko vidi, je namreč že metulj. Ko smo »sebe« zmožni prepoznati, se od »sebe« že poslavljamo. Vendar »sebe« kar preprosto odstraniti ne moremo. Najprej pridejo krila, potem slovo od bube.
Z izkušnjo notranjega uvida pričnemo prepoznavati svojo ozko naravo osebnostne strukture. Postanemo »eteričen« opazovalec »sebe«. To je veščina nevtralnega pogleda na svoje pristranske poglede. Vendar je to pogled brez sodb, brez odobravanj in brez prezira. Nase pogledamo z božjimi očmi brezpogojnega sprejemanja in sočutja.
Malo za šalo malo zares, lahko poskusimo »sebe« namesto pogledati v ogledalo, pogledati iz ogledala. In morda pogledati »sebe« iz različnih perspektiv, tako kot v obsmrtnih izkušnjah mnogi opazujejo svoje fizično telo. Ravno tako lahko opazujemo svoj ego v delovanju.
V branje pa priporočam izredno knjigo na to temo: »Zavedanje«, avtor Anthony de Mello.
Veliko je že napisanega o višjem zavedanju, o nadosebnem zavedanju. O zmožnosti doživljanja resničnosti življenja skozi neosebno prizmo zavedanja. Doživljanje resničnosti mimo omejitev našega ega, oziroma doživljanje izkušnje svobode od svojega Jaz-a. Precej abstraktni pojmi, med katerimi ni kakšne jasne ločnice. Tako, kot je ni v prehodu zavedanja otroka v zavedanje odraslega. 
