Obe plati medalje
Zaradi strahu počnemo stvari, ki jih sicer nikoli ne bi počeli: svojo življenjsko energijo usmerjamo v aktivnosti, ki niso ne le nekoristne, temveč uničujejo nas sa­me, sočloveka, naravo in okolje ter prinašajo smrt. Zaradi strahu je človek pripra­vljen storiti praktično vse, vključno z jema­njem tujega ali lastnega življenja; to pa so dejanja, ki jih ni več mogoče popraviti.

A vsaka stvar ima tudi svojo dobro plat. Napačno bi bilo trditi, da strah izključno negativno vpliva na razvoj civilizacije, saj je prispeval k hitrejšemu evolutivnemu raz­voju in omogočil ali pospešil tudi nekatera odkritja, ki so člo­veštvu v prid. V pradavnini je strah pospešil razvoj miselnih potencialov, prazgodovinskemu človeku je pomagal do večje iznajdljivosti in zanesljivejšega preživetja. Skozi vso svetovno zgo­dovino je različna ljudstva – predvsem v vojni - spodbujal k ustvarjanju nekaterih velikih dosežkov; takšen izum je denimo radar.

Zaradi strahu so v zgodovini posamezne družbe uzakonile družbene mehanizme za preprečevanje agresivnosti, nasilja, kriminala in brezvestnosti tistih, ki za dosego svojih načrtov ne izbirajo sredstev. Izumili so kazenski zakonik in predpise, ki zavezujejo vse pripadnike družbe. Toda kakega revolucionarnega izuma, ki bi rušil strah v družbi, še niso iznašli.

Zdi se, da se je uporaba metod za krepitev strahu le še povečevala. Strah je namreč najučinkovitejša metoda za dosego ozkih ciljev. Vladajoče elite ga uporabljajo kot element manipulacije, prisile, zasužnjevanja in degradacije človeštva. Z njim je možno človeka onesposobiti in pripraviti do po­polne kapitulacije, se pravi do mere, ko se vda in pristane na vsa­kr­šne pogoje. Če si hočeš priboriti določene koristi na račun dru­gega človeka, potem ga moraš preplaviti s strahom. Če je ta do­volj mo­čan, se nasprotnik preneha upirati in je pripravljen storiti praktično vse, vključno z jemanjem tujega ali lastnega življenja. Po 11. septembru 2001 je strah preprosto »eksplodiral«. Odtlej poteka vojna proti terorizmu, ki je proces krepitve strahu. Ena od zadnjih strašljivih manter za vcepljanje strahu, ki je zadnji čas izredno učinkovita, se imenuje »dolg«. Z njo pahneš v ekonomsko suženjstvo cele države.

Človek se tudi na pragu tretjega tisočletja še vedno bori za svoj obstoj in prevlado nad drugim človekom ter v boju z zlom ustvarja novo zlo. Načini medseboj­nega ogrožanja se v razvitih družbah bolj in bolj spreminjajo in postajajo bolj prefinjeni, neočitni in prikriti. Če za trenutek pustimo ob strani vojaške aparate in napadalne sisteme, ki že sami po sebi predstavljajo grožnjo, potem človeške družbe ali države druga drugi (tudi nevojaško) neprestano grozijo. Grožnje so ekonomskega, gospodarskega, demografskega, okoljskega, teh­nološkega in še kakega zna­čaja in seveda ustvarjajo specifične napetosti in strah.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
Vir: http://www.prisluhni.si