Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskonène vrstice, èe želiš èlanek gledati v obièajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Marx-Engels-Batman-Superman

Batman in Superman za Freuda in Marxa ponedeljek, 30. maj 2016 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Pred nekaj dnevi me je nekdo na predavanju sredi Ljubljane preprosto vprašal, kako spremeniti svet. Ker ni bilo dovolj èasa, da mu izèrpno odgovorim, mu odgovarjam sedaj. Vprašanje sem vzel namreè zelo zares. Svet spreminjamo tako, kot sledi. Sledi recept. Zveni kot šala, vendar ni. Najprej je dobro prebrati tole knjigo: Fredric Jameson, Marxism and Form, 1971. Dobro jo je prebrati vsaj zato, ker avtor v njej dokaže, da marksizem ni subjektivni pogled na svet nekega osamljenega filozofa, temveè je brezkompromisna kritika kapitalizma, nad katero ni nobene druge, boljše kritike, saj je obenem tudi analiza ahistoriènega travmatiènega jedra kapitalizma, ki je razredni boj. Od tod tudi metaforièni naslov prièujoèega zapisa. Živimo namreè v svetu, v katerem ljudje dobivajo in izgubljajo v neposredni odvisnosti od tega, koliko moèi ali oblasti imajo. Vsako drugaèno razmišljanje o tem so samo rožnate puhlice. Prvi odgovor na vprašanje je tako na dlani: sveta ne moremo spreminjati brez razrednega boja. Sam od sebe se ne bo spremenil, na èudež pa tudi ne gre raèunati. Brez razrednega boja se bo kapital še naprej koncentriral v rokah elit, kot se že koncentrira nekaj stoletij. Za naivno zavest je kajpak povsem nerazumljivo in nerazložljivo, da ima Marx, ko opisuje naravo kapitalistiènega sveta, prav. Tudi ekonomisti so v glavnem brezbrižni do filozofa, ker je zanje kratko malo travmatièen. Fredric Jameson se zato upravièeno sprašuje. Kako je mogoèe, da ljudje zavraèajo ideje, èe te pravilno opisujejo svet? Zakaj jih zavraèajo: èe je svet resnièno organiziran tako, da v njem vladajo elite, manj kot 1 % ljudi, kar pomeni, da vsi drugi nimajo za burek; èe je res kontradiktoren in ujet v notranja protislovja; èe je res, da je vsakdanja zavest ujetnica ideoloških praks, ki jih ne prepoznava in ne razume lastne ujetosti? Marx je posvetil vse življenje odgovarjanju na zastavljena vprašanja in ponudil nekaj dobrih odgovorov, danes pa veèina ljudi noèe zanj niti slišati. Zakaj je tako? Dober odgovor na vprašanje ponuja tudi filmska fikcija, ki jo lahko gledamo te dni. V filmu Batman v Superman: Dawn of Justice (Zack Snyder, 2016) ne spremljamo le napetih in raèunalniško izvrstno narejenih akcijskih dogajanj, ki se spletajo okoli delovanja obeh junakov, ki vsak na svoj naèin pomaga ljudem v stiskah, a sta si oèitno napoti, temveè spremljamo tudi nenavadno in neprièakovano spraševanje samega sveta: kakšnega junaka sploh (še) potrebujemo; ali potrebujemo kakega junaka; ali se lahko rešimo iz brezna, v katerem smo se znašli? Še radikalnejše pa je spraševanje, ali je svet sploh v breznu, ali sploh potrebuje kakršno koli pomoè, kakršno koli reševanje. Pri roki je namreè tole ugotavljanje in spraševanje. Kaj pa, èe je s svetom vse v redu, èe torej ne potrebuje nièesar in zadošèa, da ljudje mirno živijo naprej, kot že živijo, se zabavajo in sledijo svojim sanjam v neoliberalnem svetu, ki je najboljši sistem skupnega življenja? Kaj pa, èe o svetu preprosto ni treba veè razmišljati? Skupno branje Hegla in Kanta nam pomaga do dobrega odgovora. Èe je Kantu jasno, da vsakdanja spontana zavest lahko misli svet in ga pojasnjuje, ne more pa misliti lastnega pojasnjevanja sveta, Hegel nedvomno dokaže, da zavest lahko misli tudi lastni položaj v svetu, vendar potrebuje za to dialektiko. Hegel torej pokaže ljudem, da morajo narediti obrat v sami zavesti, da morajo skušati misliti svet drugaèe, kot so spontano navajeni. Da morajo torej nekaj 'narediti na sebi'. 'Delo na sebi', kot ga razume Hegel, pa ni le psihološka operacija na posamezniku, poseg na njegovem telesu in oblikovanje njegove duše, temveè je mnogo veè, zato je radikalna. Zadeva je pravzaprav zelo preprosta. V realnosti je vselej mogoèe prepoznati in spoznati kraj, topos, od koder je mogoèe misliti tudi tisto, èesar v isti realnosti prevladujoèa spontana zavest, ki prav tako razlaga realnost, preprosto ne more razložiti. Spontani zavesti se tako spontano zdi, da je v realnosti, ki je racionalna, vselej element, ki je neracionalen. Tega elementa se skuša znebiti, namesto da bi ga mislila. Zakaj se ga skuša znebiti? Znebiti se ga skuša zato, da bi ohranila lastno domnevno konsistentnost in nekontradiktornost. Spontana zavest o svetu hoèe, da je svet nekontradiktoren in konsistenten, obenem pa hoèe biti taka tudi sama. Zakaj hoèe, da bi bilo tako? Nobene nujnosti ni, da bi bilo tako. Tako hoèe, ker je bolj enostavno, ker za tako držo ni potrebna dialektika. Zadošèa brezbrižnost, zadošèa odsotnost spraševanja, zadošèa pogreznjenost v udobje, zadošèa razmišljanje, da 'oni zgoraj' že vedo, kaj delajo. Kant govori o transcendentalnem subjektu, Hegel govori o historiènem subjektu, Marx govori o revolucionarnem subjektu. Kaj pa Freud? Freud pokaže, da je mogoèe razumeti resnièno preobrazbo posameznika, ki spontano nujno živi v iluzijah, šele v analizi. Tam se namreè zgodi tole. Pacient zaradi delovanja diskurza analize poèasi zamenja perspektivo, zato zaèenja zaznavati in razumevati realnost in svoj položaj v njej na nov naèin. Toda to še ni dovolj, to še ne pomeni konca analize. Zgoditi se mora še nekaj. Ko pacient spreminja perspektivo, dobi vpogled v objektivne pogoje lastne nevrotiènosti oziroma svojih simptomov. Tega prej preprosto ni mogel videti in vedeti. Prevzemanje nove perspektive objektivno konstituira pogoje za odloèitev. Pacienta v analizi torej èaka odloèitev; ima natanko dve možnosti, od katerih pa je ena objektivno napaèna. Prva je tista, ki jo prepoznamo tudi v Matrici: Neo gre lahko nazaj domov in poène, kar sicer poène že vse življenje; druga možnost je, da gre naprej k Morfeju. Odloèitev je kajpak njegova. V resnici pa ima eno samo (pravilno) možnost: da gre naprej. Pacient se torej lahko odloèi za analizo ali pa je še naprej nevrotièen. In potem se mora Neo odloèiti še enkrat: za rdeèo ali modro tabletko. V analizi je popolnoma enako. Pacient gre lahko v analizi nazaj (domov), kar pomeni, da lahko rekonstruira nezavedno fantazmo, s katero je živel prej, odide domov in je še naprej nevrotik. Lahko pa spreminja objektivne pogoje lastne eksistence. Najprej tako, da se obnaša na drugaèen naèin. Marx potrebuje Freuda. Poudariti pa je treba še tole. Pacient je natanko revolucionarni subjekt, o katerem razmišlja Marx, ki se ne more strinjati s Heglom, da je treba zgolj zamenjati ideje in zaèeti razmišljati na drugaèen naèin. Danes na primer vsakdo razmišlja na 'drugaèen naèin', pa je zaradi tega svet le še bolj isti. Sprememba v analizi, o kateri govorim, se zgodi tako, da poseže vmes etièni imperativ, zato je povsem zgrešena kritika Freuda, èeš da paciente prilagaja realnosti ali pa jim vsiljuje svoje zblojene ideje o seksu. Obe kritiki zgrešita cilj, ki je zato zgolj projekcija. In predvsem velja tole: psihoanaliza ni vrsta psihoterapije v množici drugih psihoterapij. Etièni poseg pomeni to, o èemer govori Kant, ko razmišlja o intenci, nameri èloveškega bitja, na katero se nanaša etièni imperativ. Ne razmišlja o cilju, h kateremu bi moral èlovek težiti, temveè o nameri, ki je avtonomna. Zaradi nje naredi pacient ali revolucionarni subjekt operacijo tudi na ideologiji, ki ni napaèna zavest, in ne zgolj na sebi. Operacija na ideologiji omogoèi subjektu, da spregleda, da odpre oèi, kar pomeni, da konèno dojame odnose nadrejenosti in podrejenosti v družbenem polju, saj ne živi v praznem prostoru. Podrejen je kajpak natanko on sam. Sedaj konèno razume, èemu je podrejen, kako je podrejen, celo zakaj je podrejen. Poti nazaj potem dokonèno ni veè. Je le pot naprej. Kaj to pomeni? Pot naprej pomeni razredni boj. Pomeni tudi, da subjekt misli in ne pristaja na noben odnos, v katerem bi bil podrejen in izkorišèan. Zlasti pa pomeni, da je konèno zmožen za življenje, v katerem ni obseden z vprašanjem, kaj je pravi objekt želje, z vprašanjem, s katerim je sicer obseden sodobni postmoderni svet, v katerem je na voljo vse veè pornografije, ki je logièno nadaljevanje obsedenosti, da bi nemogoèi objekt tudi pokazali in videli. Arbitrarnosti in brezbrižnosti je zato vse veè, ljudem pa nenehno pridigajo, da bo svet boljši, èe bodo sledili pravilom in 'delali na sebi'. Subjekt edini ve, kako ravno ne slediti pravilom, da bo svet zares boljši, ve, kaj pomeni resnièno delo na sebi, in ve, kaj je razredni boj. Za prijetno poletno branje pa še knjigi: Georgina Murray, John Scott (ured.), Financial Elites and Transnational Business: Who Rules the World? (Edward Elgar Pub, 2012); Noam Chomsky, Who Rules the World? (Metropolitan Books, 2016). Dušan Rutar Vir: za-misli.si Komentarji (0) www.pozitivke.net