Zrel za pravega moškega, vendar ne po letih. Po letih je komaj dosegel tisto ta pravo polnoletnost. Vendar njegov duh ve, da temu ni tako.

»Ah, ženske in tista ena sama. Ko sem jo zagledal, sem vedel, da bo moja. Prvi trenutek sem takoj vedel. In tako je tudi bilo. Razvajena Ljubljančanka, hči velikega »biznisa«, kar se njene mame tiče in hči velike zaščite, kar se tiče njenega očeta – kulturnika. Jaz pa tako, napol kmet, bi lahko rekel. A sem vedel, da bo moja. Pustila je celo tistega, z odlično izobrazbo, če začnem prav govoriti o merilih meščanske družbe. Ah, sama meščanska kri se je prelevila v njej.

Jaz pa, kot sem že povedal, ravno obratno. Sin velikega »mafijozota« in mame, ki se je vsega bala dokler ni vse skupaj hudo razpadlo. Zato sem zrasel v to, kar danes sem. Vajen sem krutega življenja, čeprav na ta način sem lahko spoznaval in se uril resnice iz vseh zornih kotov. Ni čudno, da sem pristal v vodah, kjer lahko pomagam drugim, čeprav nisem ravno zadovoljen, ker ni pravega »fidbeka«, kajti preveč »frustracij« nosijo v sebi vsi ti napol odrasli otroci. In preveč so razvajeni, da bi lahko naredili zase kaj več od tistega, v kar jih že potegne.

Naj nadaljujem od tam kjer sem začel. Od tam kjer sem spoznal njo. Ljubezen na prvi pogled se temu reče. Prvi trenutek sem se komaj zavedal, ko pa sem stal na ljubljanskem Tromostovju in »bulil« v vodo že več kot dve uri, sem se začel spraševati, kaj neki toliko »bulim«. Kot bi me nekdo priklenil na eno samo mesto. Le kaj? Čeravno sem gledal v tisto »vsrano« vodo, sem povsod videl njo. Ženske ste čarovnice, ne vem kako vam to uspe, oprosti, izhajam iz sebe, kajti natanko tako sem se počutil. Začarano. In zgodba se je začela. Zarinil sem v »psihotično« meščansko sceno, kjer je vsega dovolj, vsega preveč, le resnice ni nikjer. Kot bi gledal ljudi z oklepi, z maskami na obrazih, ki se sporazumevajo samo toliko, kot je formalno dovoljeno. Tu ni življenja brez sprenevedanja. Vse »fino« in vse tako gnilo, bi lahko rekel.

Začela sva živeti skupaj po tednu dni najinega poznanstva. Punca je naredila vse, da bi lahko ostala z mano, ne vem kako naj še drugače povem. Tudi jaz sem storil enako. Hotela sva živeti samo za ljubezen. Ona je pustila celo faks in se posvetila samo meni. Denar ni bil problem. Koliko je želela, toliko so ji dali. Sam sem delal za skromen denar v primerjavi z njenim, zato sem se počutil nekako razvrednotenega. V mene je udarila tista meščanska beda, kjer je vsega dovolj, le tistega srčnega ustvarjanja ni nikjer. Pravzaprav me je začelo rezati pomanjkanje resničnega življenja. A sem mižal, spregledal, ker sem bil tako močno zaljubljen. Ženska je idealna na pogled, idealna za ljubezen in strasti, idealna v vsem, kar sem si kdajkoli sploh želel. Kaj bi še hotel? Ne vem, vendar sem hotel živeti. Vse skupaj me je začelo dušiti, me tako malo po malo ubijati, ker sem v tem odnosu začel izgubljati sebe. Kar nekam sem se potopil pa naj so bili objemi še tako topli in strasti nenormalno vroče. Naj povem, da niso nikdar minile. Tudi tista ljubezen ne. Še vedno nekje je. Če pa je vse skupaj tako močno, da te hoče dobesedno požreti, potem človeška narava poskrbi za to, da se lahko osvobodiš sam sebe.

Začela sva se prepirati. Najprej zaradi malenkosti, zatem čedalje več in več. Niti prav ne vem, zakaj sva se toliko prepirala, čeprav je vse jasno. Oba sva obtičala v neki sceni, iz katere se nisva znala rešiti. Razen na samo en način. Na koncu se je celo zakadila vame, me vsega ogrebla s tistimi dolgi kremplji, da sem končno lahko »spakiral« in šel.

Še vedno sva navezana. Spolno. Še vedno me privlači enako, kot prvi dan, vendar ta odnos je v meni pustil takšne posledice, da si nikoli več ne želim začeti znova. Kaj mi je storiti? Občasno se potolažim in to je vse. Vidim, da se bom moral iz vsega skupaj nekako rešiti. Že dobro leto se mi takole dogaja. Sem razvajen? Postal sem, ne da bi tako hotel. Kar zgodilo se je.