Nekoč je bil otok, na katerem so živela vsa čustva: Sreča, Žalost, Znanje in še mnogo drugih, vključno z Ljubeznijo.

Nekega dne je bilo čustvom sporočeno, da se bo otok potopil. Tako so vsa pripravila svoje čolne in odšla, razen Ljubezni. Ljubezen je bila edina, ki je ostala. Ljubezen je hotela vztrajati do zadnjega trenutka.

Ko se je otok že skoraj potopil, se je Ljubezen odločila prositi za pomoč. Mimo je prišlo Izobilje v veliki ladji.
Ljubezen je rekla: »Izobilje, me vzameš s sabo?« Izobilje je odgovorilo: »Ne morem. V mojem čolnu je veliko zlata in srebra. Tukaj ni prostora zate.«

Ljubezen se je odločila, da povpraša Puhlost, ki je šla ravno mimo v prelepem čolnu.
»Puhlost, prosim pomagaj mi.«
»Jaz ti ne morem pomagati, Ljubezen. Vsa si mokra in lahko uničiš moj lepi čoln«, je odgovorila Puhlost.

Žalost je bila blizu, zato je Ljubezen tudi njo prosila za pomoč. »Žalost, naj grem s tabo.«
»Oh, Ljubezen, tako sem žalostna, rada bi bila sama.«

Mimo je prišla tudi Sreča, ki pa je bila tako srečna, da ni niti slišala, kako jo Ljubezen kliče.

Kar naenkrat pa je bilo slišati glas: »Pridi, Ljubezen, lahko greš z mano.« Bil je starec.
Ljubezen se je počutila tako blaženo in srečno, da je starca pozabila povprašati po imenu.
Ko sta prispela na kopno, je starec odšel svojo pot.

Ko je Ljubezen spoznala, kako hvaležna je lahko starcu, je vprašala Znanje, še enega starca: »Kdo mi je pomagal?«
»To je bil Čas«, je odgovorilo Znanje.
»Čas?« je rekla Ljubezen. »Toda, zakaj mi je pomagal ravno Čas?«
Znanje se je modro nasmehnilo in reklo: »Ker samo Čas lahko razume, kako velika je Ljubezen.«

Vir: Christian Godefroy