Spletni časnik Žurnal24 piše, kombinacija omame soparne noči, ples metuljev v trebuhu, dotik vlažnega morja in okus slanega poljuba je vaba, v katero sem sama nekajkrat ugriznila. Pa čeprav sem se v vsakem tistem osladno popolnem trenutku vedno znova zavedala, da je vse skupaj preveč filmsko, da bi bilo resnično.

Na kar sta me – če že ne vse prej našteto – vsekakor spomnili kakšni dve, tam nekje pod milim nebom odvečno izrečeni besedi korenjaka, ki sem ga spoznala navadno šele nekaj dni prej.

Ampak človek se lahko odloči, da bo vsaj za hip verjel tudi tej neresnici, saj se odlično prilega scenariju, v katerem igra tako želeno glavno vlogo. In se nato končno prepusti neverjetnemu neresničnemu trenutku ...

Če torej uspeš omejiti svojo naivnost na minimalno točko, je poletna romanca doživetje, ki bi ga bilo škoda zamuditi. Ponuja tisto, kar je v zvezi človeku prevečkrat odvzeto: popolno spontanost in popolno svobodo. Brez pričakovanj, brez obveznosti in brez polaganja računov. Vse, kar je, je tukaj in zdaj.

Tudi za tisti dve zgoraj omenjeni besedi velja enako – obstajata samo v tistem trenutku, ko sta izrečeni. Naslednji dan ju morje največkrat odnese s prvo plimo. Žalostno? Niti najmanj. Kaj pa bi v takem scenariju človek s tema dvema besedama?

Kar je pomembno, je le tisti občutek, ki ti je za nekaj časa omogočil življenje na planetu, kjer ljudje ne hodijo po tleh, ampak letijo. Na planetu, kjer je vse odeto v rožnate barve. (Zgolj) dragocena izkušnja.

Tistima dvema besedama pa dovolite zares blizu samo takrat, ko vam jih izreče tisti nekdo, za katerega ste prepričani, da ne bo odšel z jutranjo zarjo. Tistemu, ki ga pogledate in v njem zagledate svoje življenje, ne barve njegovih modrih oči, ob katerih se vam zašibijo kolena.

Tistemu, ob katerem vas bo celo svoboda začela dušiti. Šele, in samo takrat, mu odvrnite enako – ljubim te! Poletne romance so navadno preveč zelene, da bi se kitile s tem prestižem, še pišejo v Žurnalu24.

Vir: www.zurnal24.si