Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskonène vrstice, èe želiš èlanek gledati v obièajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Lakota_Ekonomija

Miti sodobnega sveta nedelja, 17. julij 2016 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Zoran Železnikar Najhujši, najbolj tragièen, najsramotnejši in hkrati najbolj ignoriran problem sodobnega sveta predstavlja lakota, ki se, ne glede na vsa »prizadevanja« razvitega sveta, samo še stopnjuje. To je temeljni problem, ki razkriva vso nepravièno ekonomsko, politièno in socialno sliko sveta. Tukaj padejo vse teorije, modeli in politika sodobne ekonomije. Dokler ne bo odpravljen problem lakote, ali preprosteje povedano, dokler bo samo en èlovek na svetu stradal, umiral in umrl zaradi lakote, se ekonomija ne more imenovati znanost in ekonomisti ne znanstveniki – brez dvoma pa so ne-moralni in ne-etièni. Ali nesposobni. Seveda je za odpravo problema lakote potrebna radikalna sprememba ekonomske politike. Odprava tega problema zahteva popolno ekonomsko preureditev sveta in v prvi fazi velike spremembe v miselnosti ekonomistov, politikov in globalne družbe kot celote. Ljudje imamo o lakoti kup preprièanj in mnenj, ki so se oblikovala v prave mite: da ni dovolj hrane za vse, da bo svoboden trg rešil vse probleme, da lakoto povzroèa narava, da je na svetu preveè ljudi itd. Te mite moramo skušati »razbiti« in potem tudi kaj storiti. Èe bi kljuèni možje v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja ostali samo pri razumevanju izjemnega zla, ki ga je poosebljal Hitler, bi to še ne pomenilo tudi zmage nad njim – za to je bila potrebna akcija. Knjiga Dvanajst mitov o lakoti (World Hunger: 12 Myths)[i] razkriva vse predsodke razvitega sveta, ki križem rok èaka, da se bodo problemi razrešili kar sami, èe je komu sploh v kakršnemkoli interesu, da se razrešijo. Mit 1: Ni dovolj hrane za vse Resniènost je drugaèna. Po razpoložljivih podatkih je na voljo nekaj manj kot 2 kg hrane dnevno za vsakega prebivalca Zemlje: 1,2 kg žitaric, stroènic in oreškov; približno pol kilograma sadja in zelenjave, in še skoraj 30 dag mesa, mleka in jajc – dovolj, da bi bila veèina èloveštva pretežka. Samo žitarice lahko zagotovijo 3500 kalorij dnevno za vsako èloveško bitje. Težava je v tem, da je veliko ljudi prerevnih, da bi si kupili hrano, ki je na voljo. Celo zdaj imajo najrevnejše države dovolj hrane, da nahranijo svoje prebivalce. Mnoge od teh držav izvažajo kmetijske izdelke v razvite dežele. Mit 2: Za lakoto je kriva narava V resnici je preveè preprosto za pomanjkanje kriviti naravo. Èloveštvo samo je krivo za vedno veèjo odvisnost od naravnih sil. Hrana je vedno na voljo tistim, ki si jo lahko privošèijo – lakota v hudih èasih udari vedno po najrevnejših. Milijoni v revnih državah stalno živijo na robu katastrofe, ker jim je odvzeta zemlja s strani premožnih posameznikov, ker živijo pod nenehnim bremenom dolgov, ker so izredno slabo plaèani za svoje delo. Naravne nesreèe težko opravièijo množièno umiranje, so preprosto samo zadnje dejanje, ki revne porine èez rob. Èloveške institucije so tiste, ki doloèajo, kdo bo v hudih èasih jedel in kdo ne. Celo v ZDA številni brezdomci vsako zimo umirajo zaradi mraza, èeprav za to ne moremo kriviti samo vremena. Resnièni krivec je ekonomija, ki ne ponuja vsakomur možnosti za normalno življenje in družbi kot celoti in ki postavlja ekonomsko uèinkovitost nad soèutje do so-èloveka. Mit 3: Preveè ljudi Èeprav nagla rast prebivalstva pušèa resne posledice v veliko državah, gostota prebivalstva nikjer ne pojasnuje lakote. Na vsak Bangladeš, najgosteje naseljeno in najbolj laèno državo, najdemo Nigerijo, Brazilijo ali Bolivijo, kjer obilje virov hrane so-obstaja z lakoto. V Kostariki, s polovico manj obdelane zemlje kot v Hondurasu, je prièakovana življenjska doba, ki je eden od glavnih pokazateljev prehrane prebivalstva, enajst let daljša kot v Hondurasu in je blizu tisti v razvitih državah. Raziskave v zadnjih letih kažejo, da se krivulja vedno hitrejše rasti prebivalstva umirja; projekcija OZN kaže, da naj bi bilo število svetovnega prebivalstva v letu 2050 9,36 milijarde. Planet pa naj bi po nekaterih ocenah zmogel »nositi« med 11 in 14 milijardami ljudi. Nagla rast prebivalstva ni glavni vzrok za lakoto. Kot za lakoto samo, je tudi za naglo rast prebivalstva, kriva predvsem popolna odsotnost kakršnekoli varnosti in ekonomskih priložnosti, predvsem za najrevnejše ženske. Nagla rast prebivalstva in lakota dosegata endemiène razsežnosti predvsem v družbah, kjer zemljiško lastništvo, delo, izobraževanje, zdravstveno varstvo in minimalna varnost niso dosegljivi veèini prebivalstva. Razmere v deželah, kjer so uspešno zmanjšali rast prebivalstva – Kitajska, Šri Lanka, Kolumbija, Kuba in indijska država Kerala – dokazujejo, da se mora življenje revnih, predvsem žena, izboljšati, preden se odloèijo za manj otrok. Mit 4: Okolje proti veè hrane Morali bi se zavedati, da okoljska kriza ogroža svetovne vire hrane, toda kratek stik med okoljem in svetovnimi potrebami po hrani ni neizogiben. Prizadevanje za nahranitev laènih ne povzroèa krize v okolju. Velike korporacije, ki so najbolj odgovorne za krèenje gozdov, kar jim prinaša velikanski dobièek, zgolj zadovoljujejo povpraševanje porabnikov iz razvitega sveta po eksotiènem lesu in izven sezonskem sadju. Najveè pesticidov uporabljenih v tretjem svetu se uporabi za pridelke namenjene izvozu. Alternative obstajajo in mnoge že prinašajo uspeh, kot na primer organsko kmetovanje v ZDA in nedavni uspehi na Kubi, kjer so sami uspeli preseèi krizo s hrano, takorekoè brez uporabe umetnih gnojil v kmetijstvu. Okolju ustrezne kmetijske alternative so bolj produktivne od okolju škodljivega intenzivnega kmetovanja. Mit 5: Odgovor je Zelena revolucija /Green Revolution/ Zelena revolucija je zares prinesla velik napredek v proizvodnji hrane; nove vrste semen omogoèajo letno milijone ton veèji pridelek žitaric. Toda zgolj osredotoèenost na poveèanje pridelka ne more ublažiti lakote, ker ekonomska logika in moè doloèata, komu bo ta poveèana kolièina hrane namenjena. Tako države Zelene revolucije, kot so Indija, Mehika in Filipini, niso uspele bistveno zmanjšati lakote, posledica intenzivne pridelave pa je predvsem izèrpana zemlja. »Nova zelena revolucija«, ki temelji na biotehnologiji, obeta samo še veèjo stopnjo neenakosti v pridelovanju in distribuciji hrane. Mit 6: Potrebujemo velika posestva V resnici veliki zemljiški posestniki, ki imajo v lasti najboljšo zemljo, pogosto pušèajo dobršen del zemlje neobdelan. Nepravièni kmetijski sistem pušèa zemljo v rokah najbolj neuèinkovitih pridelovalcev. Nasprotno majhni kmetovalci dostikrat dosegajo štiri do petkrat veèjo pridelavo hrane na hektar, ker z zemljo delajo skrbno in uporabljajo pestrejše pridelovalne naèine. Brez zagotovljene varnosti posestev številni manjši najemniki zemlje niso motivirani za vlaganje v izboljšave, za kolobarjenje ali za pušèanje neobdelanih polj z namenom bodoèe boljše rodovitnosti zemlje. Po drugi strani pa študije (npr. študija Svetovne banke o SV Brazilije) kažejo, da delitev velikih posestev na manjše enote lahko poveèa pridelavo hrane za 80 %. Mit 7: Svoboden trg lahko konèa lakoto Razmišljanje v smeri »trg je dober, država je slaba« ne more odpraviti vzrokov za lakoto. Ta dogmatièna izjava nas zavede, da družba lahko izbere med enim in drugim, kajti dejstvo je, da vsaka ekonomija na Zemlji kombinira samostojno delovanje trga in državno regulacijo. Velika tržna uèinkovitost lahko deluje v smeri odprave lakote samo, èe se kupna moè enakomerneje porazdeli med vse prebivalce planeta. Država mora odigrati svojo življenjsko pomembno vlogo nasproti tendencam ekonomske koncentracije, s primerno davèno politiko, z ugodnimi krediti in agrarno reformo, da pospeši enakomernejšo porazdelitev kupne moèi v korist revnim prebivalcem. Zdajšnji trendi privatizacije, liberalizacije in deregulacije trga niso pravi odgovori v tej smeri. Mit 8: Odgovor je svobodna trgovina Formula spodbujanja svobodne trgovine dokazuje njeno neuspešnost pri zmanjševanju lakote. V veèjem delu nerazvitega sveta se je izvoz poveèal, medtem ko se število laènih ni niè spremenilo, ampak se je celo poveèalo. Primer je Brazilija, kjer se je izvoz soje poveèal – kot hrana za Japonce in kot krma za evropsko živino – medtem ko se je lakota v državi razširila iz ene tretjine na dve tretjini celotnega prebivalstva. V državah, kjer je veèina prebivalstva preveè revna, da bi kupila hrano, pridelano v lastni državi, se proizvajalci usmerijo na tuje, bolj donosne trge. Trgovinski sporazumi, kot sta NAFTA (North Atlantic Free Trade Agreement) in GATT (General Agreement on Tariffs and Trade), zapletajo delovne ljudi razliènih držav v »tekmo, ki pelje proti dnu«. Le-ta temelji na neusmiljeni konkurenci, ki zahteva vedno nižje plaèe brez primerne zdravstvene zašèite ali brez minimalnih standardov zašèite okolja. Primer sta ZDA in Mehika, ki sta od zaèetka veljave zgoraj omenjenih sporazumov izgubili 250.000 delovnih mest v ZDA in 2 milijona v Mehiki, lakota pa se je v obeh državah še poveèala. Mit 9: Ljudje so preveè laèni, da bi se borili za svoje pravice Bombardirani s podobami revnih ljudi kot šibkih in laènih, smo zgrešili bistveno: ljudje z malo viri dobrin, vlagajo velikanski napor v samo preživetje. Èe bi bili revni resnièno pasivni, bi le redkokdo preživel. Vsepovsod po svetu od mehiških Zapatistov in indijancev Chiapas, do kmeèkega gibanja v Indiji, vsepovsod, kjer ljudje po nepotrebnem trpijo, se širijo gibanja za spremembo obstojeèega, izjemno nepraviènega stanja. Ljudje se bodo sami prehranili, èe bodo le imeli možnost. Naša odgovornost je, da premaknemo ovire na njihovi poti, ovire, ki jim jih nastavljajo velike mednarodne korporacije in vlade najrazvitejših držav, predvsem ZDA ter Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad. Mit 10: Veè pomoèi (ZDA) bo pomagalo pri reševanju lakote Najveè tuje pomoèi, predvsem iz ZDA, deluje neposredno proti lakoti. Tuja pomoè samo krepi, ne pa spreminja, status quo. Ker vlade s pomoèjo odgovorijo zgolj elitam, pomoè ne samo zgreši laène ljudi, temveè podpira sile, ki delujejo proti njim. Pomoè se uporablja za vsiljevanje svobodne trgovine in politike prostega trga, za promocijo izvoznih artiklov, za vplivanje na stroške pridelave hrane in za preskrbo z orožjem, ki ohranja represivne sile na oblasti. Celo nujna in humanitarna pomoè, ki znaša samo 5 % vse pomoèi, pogosto prinaša dobièek prehrambenim korporacijam, medtem ko zgreši laène in nevarno ogrozi lokalne pridelovalce hrane v državi, ki prejemajo pomoè. Bolje bi bilo s tujo pomoèjo lajšati breme velikih dolgov, katerih odplaèevanje sili revne države k zmanjševanju izdatkov za zdravje, izobraževanje in za programe izkoreninjanja revšèine. Mit 11: Njihova revšèina nam koristi Najveèja grožnja blagostanju prebivalcem v razvitem svetu je stalno odvzemanje dobrin laènim. Nižje plaèe – tako v tujini kot znotraj teh držav – lahko sicer pomenijo cenejše banane, srajce, raèunalnike in hitro hrano za prebivalce razvitih držav, vendar hkrati ogrožajo njihova delovna mesta, plaèe in delovne pogoje, ker korporacije išèejo cenejšo tujo delovno silo. V globalni ekonomiji bodo delovna mesta in delovni pogoji ohranjeni samo v primeru, èe bodo delovni ljudje v sleherni državi osvobojeni ekonomske brezupnosti. Mit 12: Manj svobode lahko konèa lakoto Nobenega razloga ni, da bi verjeli, da bi manj svobode, v smislu civilnih svobošèin, bilo združljivo z odpravo lakote. Nikjer v svetu ne vidimo povezave med lakoto in civilnimi svobošèinami. Kljub vsemu pa je ena od definicij svobode – pravica do neomejenega pridobivanja lastnine in svobodna uporaba le-te za karkoli si lastnik zamisli – pomeni temeljni konflikt za konèanje lakote. Nasprotno pa je razumevanje svobode, ki temelji na ekonomski varnosti za vse ljudi, bistveno za konèanje lakote. Vir: www.prisluhni.si Komentarji (0) www.pozitivke.net