Piše: Bono Baršek

12. poglavje: NASTANEK DUHA (UMA)

Da bi razumeli to lekcijo, morate obvladati nekatere osnovne pojme. Gibanje vsakega objekta pušča sled za sabo v vesolju. Objekt se lahko zaustavi, toda gibanje nadaljuje svoj obstoj kot čisto gibanje.
Ravno iz čistega - abstraktnega - gibanja je nastal kozmos. S časom se v njem ustvarjajo vozli nasprotujočih si sil, ki predstavljajo prvobitne atome. Gibanje teh atomov je osnova manifestacije. Manifestacija je, kot že veste, vezana na gibanje objektov, medtem ko so "življenje", "duh" in "Bog", abstraktni in zasnovani na čistem gibanju.

Prišli smo do točke, v kateri refleksije kozmičnih atomov, zbranih okrog velike entitete, ustvarjajo prvobitno materijo, ki se organizira in ureja v miniaturni kozmos s pomočjo refleksije mikrokozmične reprodukcije maktrokozmosa v veliki entiteti.

Spomnite se, da se v evoluciji kozmosa najbolj enostavni tipi atomov nameščajo po ravneh, kar pa se ne dogaja s sestavljenimi atomi, ki imajo večjo maso in z njo reagirajo na centrifugalno silo kozmosa in namesto, da bi obstali na sedmi ravni, nadaljujejo svojo pot k periferiji, vse dokler se ne odbijejo ob Mejnik, ki jih vrne nazaj v center.

Tako tudi v osončju atomi, ki odgovarjajo vsaki ravni, puščajo sledi v prostoru, ampak se, ker ne obstaja trajnost akcije, medsebojno izničujejo. Njihove sledi ustvarjajo elementarno bistvo vsake ravni. Toda, atomi, katerih struktura je preveč sestavljena, da bi se lahko namestili na neki ravni, pridejo do zadnje ravni, odkoder se vračajo, ampak ne v nepomični center, temveč v centralno točko, iz katere izhaja Neizraženo in postane izraženo.

Z drugimi besedami, ti atomi najdejo svojo najbližjo podobnost v tisti fazi razvoja, v kateri se uresničujejo aspekti logoidne zavesti.

Že smo povedali, da gibanje objektov pušča za sabo sledi čistega gibanja v neizraženem (vedite, da je kozmično stanje neizraženo s stališča osončja); logoidne slike zato morajo preiti iz kozmičnega v manifestirano stanje, prehajajoč skozi fazo, ki je enaka stanju obstoja sledi, ki jih v vesolju pušča gibanje objektov. Ker so iste narave, lahko vplivajo na te sledi.

Sledi v vesolju imajo vedno obliko zaprte figure, kot tangencialno gibanje atomov, a izražanje različnih logoidnih idej vpliva na atomske tirnice, ki v miniaturi reproducirajo logoidne faze. Zato si lahko zamislite množico potojočih atomov, ki se vračajo v center ustvarjanja, preplavljeni z vplivi logoidnih idej.

Logoidne ideje tvorijo skelet vesolja in tako ustvarjajo ogromno kopijo velike entitete, ki je sama kopija kozmosa. Znotraj vesolja pa so kopije Logosa tirnice oziroma sledi potojočih atomov v vesolju in ne atomi sami.

Tako na sedmi ravni osončja najdemo okrog centra ustvarjanja številne entitete dvojne narave:
- potojoči atom, ki je prešel skozi vse ravni in izkusil vse njihove reakcije, tako da lahko reagira na vsak način, ko je pod vplivom stimulacije katere koli vrste.
- poleg tega atomskega telesa imamo tudi tirnico v vesolju, ki ga to telo opiše s svojim gibanjem. Vsi atomi imajo svojo tirnico, toda v primeru potojočega atoma, ki se je vrnil v začetno točko ustvarjanja, je v njej vtisnjena logoidna slika in po tem se razlikuje od tistih "neživih" atomov, kot jih sedaj lahko imenujemo.

Potojoči atomi so prišli v zono vplivov logoidne samozavesti, kar je povzročilo reakcijo njihovih tirnic na ta vpliv, tako da so postali miniaturne refleksije Logosa in čeprav so sami proizvedli komaj enostavna tangencialna gibanja z enostavni ritmom ponavljanja svojega lastnega krožnega gibanja, so jim logoidne vibracije vsadile isti ritem v katerem vibrira Logos.

Spomnite se sedaj, da je ritem nastal s ponavljanjem krožnega gibanja in da vibracija ni nič drugega kot prenašanje ritma ene ravni na substanco druge. Zato potojoči atomi ob sprejemanju logoidnega vpliva tudi sami prično vibrirati v njem.

Iz tega izhaja, da potojoči atomi vesolja vsebuje iste sposobnosti reagiranja, ki obstajajo v naravi Logosa. Z drugimi besedami, Logos ali velika entiteta v času svoje kozmične evolucije dosega določene tipe reakcij, ki so stkani v kompliciranih ritmih a ti ritmi so stkani v velikih "akordih". "Akordi" predstavljajo niz ritmov znotraj vesolja. Ravno ti ritmi se vtiskajo v potojoče atome vesolja na začetku faze njihovega obstoja, v katerem se neizraženo pretvarja v izraženo, tako da so oni, zahvaljujoč svoji naravi zmožni priti v stik s tistim, kar je za njihov nivo obstoja relativno neizraženo.

Naj ponovimo: konkretno gibanje atomov ustvarja abstraktno, čisto gibanje. Čisto gibanje je lastnost Kozmosa in zato spada v isti tip obstoja kot velika entiteta ali Logos. Iz tega sledi, da vsak atom v vesolju Logosa s svojim gibanjem ustvarja lastno kopijo, ki spada v isti tip obstoja kot kozmična masa in je zato njena narava enaka naravi Logosa v svojem vesolju in zato ima sposobnost recipročne reakcije z njim. Atomi, ki so nameščeni na ravneh, ne prihajajo v direkten stik z logoidnim duhom; potojoči atomi se po drugi strani niso namestili na neki ravni, tako da niso omejeni z njihovimi oblikami - niso stabilizirani - in se zato vračajo v primitivno stanje, ko so dosegli visoko stopnjo razvitosti, a sile tega primitivnega stanja ne morejo vplivati tako kot vplivajo na atome lastne ravni.

To pomeni, da so se potojoči atomi izmaknili zakonom manifestiranega vesolja, ki omejujejo oblike (ker je tudi samo vesolje oblika misli) in so zato pod vplivom istih zakonov, ki pogojujejo naravo Logosa, tako da je v njih vtisnjen isti pečat kot tisti, ki ga kozmos vtiskuje na Logos - "In ustvaril je Bog človeka po svoji podobi".

Ko sprejmejo tak pečat, ti atomi nadaljujejo z zbiranjem drugih atomov okrog sebe, ker njihova sled v vesolju ni več tangencialna, zato ker je vanje vsajeno ritmično, krožno gibanje in kot taki ustvarjajo vrtinec, vrtinec pa privlači druge atome v sfero svojega gibanja in jih sili, da se gibljejo okrog njega.

Tako nastane naslednje: atom, refleksija kozmičnega atoma, ki je preveč kompliciran, da bi se lahko ustalil na eni ravni manifestacije, se vrača v center in ustvarja tok čistega gibanja, ki pripada kozmičnemu tipu manifestacije. V kozmičnem aspektu tega atoma je vtisnjena logoidna slika, usklajena z logoidnim ritmom, njegov abstraktni aspekt pa povzroča v konkretnem aspektu krožni ritem gibanja odgovarjajočega tipa za razliko od tangencialnega gibanja atoma na ravneh in konkretni aspekt odraža ta krožni ritem ter ustvarja vrtinec, ki k sebi privlači bližnje atome.

Prispeli smo do kozmične vibracije čistega gibanja, ki potojočemu atomu vsiljuje posebni tip gibanja, zaradi česar on privlači in zadržuje v svoji orbiti druge atome z ravni, na kateri se ves proces odvija.

Ti trije aspekti so:
- iskra kozmičnega ali božanskega duha, ki je najprej opisana kot gibanje v vesolju, ki ga za sabo pušča atom.
- atom, ki je začetek nosilca, oziroma telesa in ga poznamo pod imenom atom-klica.
- atomi sedme ravni, ki jih atomska klica privlači v svojo orbito in ki postanejo telo njegove sedme ravni.

Kozmični nauk - Uvod