Prav osupljivo je, da je treba veliko “videti” in to skozi dolgo obdobje življenja, da bi bili lahko na koncu pozorni na majhno kapljico vode.
Kadar so zahteve prevelike, radi sanjamo o velikih stvareh, velikih spoznanjih, velikih misterijih, velikih besedah … Tako tisto, kar je majhno in enostavno, ubeži našemu pogledu. Le kaj naj bi bilo navsezadnje zanimivo pri ubogi kapljici vode?

Vendar sčasoma, ko se polni naša čaša življenja, v najpreprostejših stvareh vidimo celo sintezo tistega, kar je bolj zapleteno. To, kar je najmanjše, postane kal nečesa, kar je neskončno veliko. Kapljica vode sije tako kot sam univerzum. V majceni kapljici sem videla, kako se njena oblika približuje krogu in s tem popolnosti – tako kot vsa živa bitja.

Njene zaobljene poteze so mi govorile o izjemnem naporu, da bi zgladila ostre robove, da bi “zaokrožila” nepravilnosti. Govorile so mi o oddaljeni, a hkrati sluteni harmoniji, ki vlada kozmosu v njegovi večnosti.

Videla sem njeno prozornost – medtem ko so telesa kamnov, živali in ljudi neprosojna, kapljica vode pusti, da skoznjo popolnoma prodre svetloba in na svoji poti pričara nešteto čudovitih barv. Medtem ko mi ne vidimo niti ne pustimo, da skozi nas vidijo drugi, se kapljica vode odpira svetu, kristalna in čista, da bi ga celega sprejela in se mu predala. Zaradi njene prozornosti se nič ne ustavi na njej in vse kroži z isto močjo, s kakršno gre potuje svet svoji usodi naproti.

Videla sem – z očmi izkušenj in imaginacije – nepreštevne majhne življenjske oblike, ki živijo in se hranijo v kapljici vode. Ta je prozorna, vendar vseeno polna življenja, številnih telesc, ki niso večja od atoma in jo poseljujejo, kot da bi bila največji planet.

Videla sem njeno majhnost. Daleč od tega, da bi kapljica bila majhna v vseh pogledih – nasprotno, ugotovila sem, da za to, kar izraža, ne potrebuje prevelike količine materije. Kapljica vode kljub svoji majhni obliki izrazi vse, kar mora.

Ko se majhno in veliko združita na tako čudovit način; ko vidimo, da sta si kozmos in kapljica vode podobna; ko v preprosti čistosti tega, česar nikoli nismo opazili, nenadoma vidimo tisoče skrivnosti, se nam razkrije misterij nove oblike izražanja. Lahko razumemo in smo razumljeni na nov način; lahko poslušamo in govorimo z drugačnimi besedami.

Danes gostobesednost in težka teoretiziranja kot debela plast  blata prikrivajo našo nevednost in strah pred neznanim. Več kot govorimo in več kot imamo definicij, bolj kot so nejasne naše razlage, bolj je očitno, da ne poznamo tega, kar poskušamo razložiti. Enostavnost kapljice, nasprotno, zahteva enostavnost duše, enostavnost jezika, enostavnost čustev in misli.

Neskončnega se bojimo, kadar pustimo, da nas prevzame strah pred neskončnim … ki je res neskončno, vendar ima lahko enotno mero ali merilo, po katerem ga lahko dojemamo. Neskončno velikega naš razum ne more dojeti; neskončno majhnega in nedeljivega naša imaginacija ne more dojeti; kapljica vode je primer tega, kako tisto, kar je majhno, skriva še manjše oblike življenja – in takrat majhno postane veliko. Kapljica se lahko zlije tudi z oceanom – in tedaj majhno postane veliko.

Danes sem videla kapljico vode … in tako je ta podoba dopolnila vse tiste druge, ki sem jih lahko videla. Danes sem videla, kako veliko in kako majhno je bilo to, kar sem morala videti …

Vzeto iz dela Hoy vi, Delia Steinberg Guzman, Nueva Acropolis, Madrid, 1983.

Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne Nove Akropole

Vir: akropola.org/