Ko sem kot srednješolec bral Ukano Toneta Svetine, sem se pričel spraševati, kako bi se v podobnih okoliščinah vedli ljudje, ki sem jih poznal. Od te miselne telovadbe se mi je ježila koža. Kljub temu je nisem opustil. Takrat je bila v Bosni vojna.

Marsikateri Bosanec bi si prihranil ogromno gorja, če bi znal na tak način oceniti svoje sosede … Zdaj vem, da je pred vojno bolje zbežati kot preizkušati svoje sposobnosti preživetja v njej, a človek nikoli ne ve … In pot je lahko dolga, kot vedo mnogi, ki so pred njo pribežali v Evropo, a ji niso ušli …

Zame so begunci prišli kot naročeni. Sneli so maske z naših obrazov in spletnih avatarjev. Zdaj mi ni več treba napenjati možganskih celic, da bi ljudi okoli sebe razdelil na dobre in slabe. Samo počakati moram, da povejo ali napišejo kaj o beguncih …

Druga reč, za katero so begunci dobri, je prevetritev naše kulture – torej točno to, česar se 'slabi' bojijo. V krajih, kamor tujci ne zahajajo, kultura slejkoprej zakrni, zgnije in odmre. Na koncu od nje ostanejo zgolj mamila in vsesplošno medsebojno nasilje …

Kakšna je kultura v odročnih slovenskih krajih, kjer imajo vsi domačini skupnega praprapraprapradeda? Sestavljajo jo:

- alkohol, tobak in tablete;

- telenovele, resničnostni šovi in morda poročila na televiziji, za mlajše pa igrice na telefonih;

- goveja juha z rezanci, svinjski zrezek, restan krompir in zelena solata z bučnim oljem;

- nedeljska maša in nekaj gasilskih veselic z govejo muziko;

- opravljanje, soljenje pameti, zmerjanje, nadiranje in grožnje;

- pretepanje šibkejših, nad ženskami in otroki pa tudi spolno nasilje.

Vrli domačini vse to začinijo z majhnimi prijaznostmi in prisiljenimi nasmeški, in tu se kultura zaključi … V večini odročnih krajev drugje po svetu seveda ni kaj dosti drugače. Morda uporabljajo druga mamila in drugo hrano, imajo drugačne maše in veselice, bistvo pa je isto …

Vse kulture, ki so kdajkoli v zgodovini cvetele, so zacvetele zaradi nenadnega povečanega pretoka ljudi. Z ljudmi so prišli izdelki, zamisli in spremembe – večinoma na bolje. Dokler so ljudje pritekali in se pretakali, so kulture cvetele, ko je tok presahnil, pa so ovenele in nazadovale. In obratno: vse dežele, iz katerih so ljudje trumoma odhajali, vanje pa je komaj kdo prišel na obisk, kaj šele živet, so kulturno nazadovale in se v skrajnem primeru zadušile v lastnem brezdušju, kot npr. Eritreja ali Severna Koreja.

Seveda ne mislim, da so vse materialne, kaj šele duhovne dobrine kultur, ki jih v Evropo prinašajo begunci, dobre. A po drugi strani, tudi vse naše niso … Gre zgolj za prevetritev, za mešanje, za novo, spremenljivo kulturo, ki bo imela dobre in slabe lastnosti, a vsaj ne bo usmrajena … Usmrajena vodi v to, kar smo v Evropi že videli za časa 2. svetovne vojne …

In za kaj še so begunci dobri? Za družbo, ko bodo enkrat prišli iz begunskih zaporov med nas. Si predstavljate, da živite v značilnem slovenskem naselju družinskih hišic, obdanih z vrtovi, pa na vaši levi živi družina močnih, delavnih, veselih in ponosnih Nub iz Sudana, na vaši desni so Tajci, ki imajo v bližini odlično restavracijo, zadaj mejite na Kolumbijce, ki izdelujejo živopisna oblačila in nakit, čez cesto stanuje afganistanski inženir z ženo in hčerami, ki študirajo mednarodne odnose, fiziko in pravo, najbližji Slovenec dve hiši stran pa zgornje nadstropje oddaja trem sirijskim sirotam in njihovi polnoletni sestri, ki jim starše nadomešča vsa soseska – ljudje z vseh celin sveta? …

Bi radi živeli v takšnem okolju? Jaz bi – vsekakor dosti raje, kot obdan izključno s tistimi Slovenci, ki jedo govejo juho in gledajo Kmetijo …

Gregor Hrovatin

Vir: za-misli.si