O prepričanju, da čustev ni dobro kazati, ki nas »sili«, da svoja čustva skrivamo, sem že pisala. Pri mnogih ljudeh je prav to prepričanje tisto, ki je v ozadju neustreznega ravnanja s čustvi. Kaj pa je v ozadju tega prepričanja? No, tam pa pri večini kraljuje strah.

Hecno, ne samo, da zatiramo t.i. neprijetna čustva, zatiramo tudi čustva, ob katerih se počutimo dobro. Pa ste se kdaj vprašali, čemu je tako? Kaj pravzaprav z odsotnostjo izražanja čustev zasledujemo? Kaj koristnega zase dobimo s tem, ko ne povemo, kar čutimo? Verjeli ali ne, običajno je v ozadju zatiranja čustev želja po tem, da nas drugi vidijo kot dobre, vredne spoštovanja in ljubezni. Pogosto namreč verjamemo, da bomo, če ne bomo izražali čustev, pri drugih dosegli prav to.

Poglejmo nekaj osnovnih čustev, ob katerih se običajno ne počutimo prijetno, in razloge, zaradi katerih si jih ne upamo izraziti.

Jeza je pogosto čustvo, ki jo zadržimo zase, še posebej v odnosu do nadrejenih. Strah nas je namreč, da bomo izrekli kaj, kar bomo pozneje obžalovali in kar bo s seboj prineslo neželene posledice v smislu izgube zaposlitve, »maščevanja« nadrejenega v obliki dodatnega dela ipd. Strah, da bomo v navalu jeze rekli ali naredili nekaj, kar bomo pozneje obžalovali, je pogost razlog tudi v partnerskih ali drugih odnosih, predvsem v tistih, ki si jih želimo ohraniti in v katerih ne želimo, da bi se drugi počutili prizadete. Včasih pa je razlog za ne izražanje jeze moč najti tudi v razmišljanja, da to počno le primitivni in nevzgojeni ljudje, med katere mi seveda ne spadamo, zato jezo zadržimo zase, pa tudi v strahu pred tem, da svoje jeze, ko jo bomo začeli izražati, ne bomo več znali kontrolirati.

Podobne razloge lahko najdemo tudi za ne izražanje žalosti. Nekateri razmišljajo, da bodo s tem, ko si bodo dovolili začutiti in izraziti svojo žalost, odprli vrata joku, ki jih nato ne bodo znali ali zmogli zapreti. Nekatere je strah, da jih bodo drugi videli kot šibke, če bodo izrazili svojo žalost. Predvsem pri moških še vedno velja stereotip, da moški pač ne jokajo in da je jok znak šibkosti. Z jokom sicer res pokažemo, kje smo ranljivi, česar v skrbi za svojo varnost običajno ne želimo storiti, a prav zaradi te ranljivosti je jok v mojih očeh dejanje pogumnih. Le močni in pogumni ljudje si dovolijo pokazati, kje so šibki. A ker večina ne razmišlja tako, je mnoge žalost še vedno strah izraziti tudi zaradi bojazni pred zasmehovanjem.

Enako je tudi s strahom. Ne izrazimo ga, ker ne želimo, da bi nas drugi videli kot strahopetne, ne želimo, da bi nas zasmehovali ali pa nas morda imeli za panične. Verjamemo, da bomo z izražanjem strahu pri drugih povzročili, da nam bodo na takšen ali drugačen način pokazali, da nas ne sprejemajo, česar pa si seveda ne želimo. Zato o strahu raje molčimo. Molčimo pa tudi o ljubezni. Tudi o njej le zato, ker si ne želimo biti ranljivi in nas je strah zavrnitve ali drugega neprijetnega odziva.

Zatiranje čustev oz. odrekanje dovoljenja, da jih izrazimo, je le eden ob načinov ravnanja s čustvi. Drugi, ki je popolno nasprotje prvega, je odsotnost nadzora nad čustvi, zaradi česar čustva pogosto izražamo na neustrezen način, tretji način pa je upravljanje s čustvi.

Ta je tisti, ki nam omogoča ne le čustva izraziti, temveč jih ustrezno verbalno (in tudi neverbalno) posredovati, izraziti jih ob ustreznem času in predvsem v odnosu do osebe, ob kateri jih doživljamo. To je nekaj, kar lahko storimo le, če si jih naprej dovolimo začutiti, zato je smiselno pri sebi raziskati, kdaj, v odnosu do koga in čemu svojih čustev ne izrazimo.

Petra Cvek

Vir: duhovnost.eu