Slon je prišel do brega deroče bistre reke. Žejen, kakor je bil, se je nagnil čez breg, potopil svoj rilec v hladno vodo in…pljusk! »Kaj? Kaj se je zgodilo?« je bil ves prestrašen.

»Nič ne vidim! Oko mi je padlo v vodo! O neeeeeee,« je slon panično vpil, »izgubil sem oko!« In res je slonovo desno oko padlo iz jamice v strugo. Zmedeno je iskal po vodi in z rilcem ril po rečnem dnu. A bolj kot je tipal, bolj je voda postajala motna, kar ga je se dodatno pognalo v paniko in je pričel obračati velike kupe peska, vse dokler ni prav ničesar več videl.

Nato pa je slišal smeh. Ves jezen se je oziral naokoli, da bi videl, kdo se smeji in ugledal majhno zeleno žabo sedečo na hlodu, ki se je smejala in smejala. »Se ti zdi to smešno?« je zavpil nanjo. »Izgubil sem oko in ti se temu smejiš?« »Smešno je videti predvsem to, kako si vznemirjen.

Samo pomiri se in vse bo v redu,« je odgovorila žaba. Slona je bilo nekoliko sram, zato je upošteval žabin nasvet. Prenehal je opletati s svojim rilcem in voda je kmalu postala bistra. Takoj je v strugi zagledal svoje oko, ga zagrabil z rilcem in potisnil nazaj na njegovo mesto. Nato se je zahvalil žabi.

Ta preprosta zgodbica vsebuje veliko modrost. Nič ni smešnega, če nekdo izgubi oko…nenadna panika, obup, zmedeno iskanje v motni vodi…prav to se nam dogaja ko izgubimo kontrolo in nas zagrabi panika. To nas zaslepi. V tistem trenutku postanemo nezmožni videti svet okoli nas objektivno in razumno. A obstaja protistrup: počakati. Počakajmo dokler ne postane situacija jasna in se megleni oblaki razkadijo.

»Naglica je hudičevo delo. Bog dela počasi.«
(Perzijski pregovor)