Veliki intelekt
Po eni od idealističnih razlag je tako Stvarnik le – nedouomljiva kozmična inteligenca, Veliki intelekt, ki si je vso kreacijo preprosto izmislil. Vse je nastalo (le) v njegovi zavesti.

Pred pojavom česarkoli je moral obstajati en sam nič (popolnoma nič). Veliki intelekt naj bi se razvil iz najenostavnejše zavesti o niču. Iz preproste zavesti o lastnem obstoju sta se razvila inteligenca in intelekt (razum in um) – znotraj sebe in s seboj. Vse, kar je lahko v popolni praznini počel, je bilo –razmišljanje o sebi. Iz preprostih zamisli je ustvaril vse bolj komplicirane. Ustvaril je celotno kreacijo.

Zdaj boste rekli – prav: v primerjavi z materialistično razlago, da je najprej v drobni kroglici obstajala vsa zgoščena masa, ki sestavlja vse vesolje, smo zdajpresedlali na razlago, da je najprej obstajala zavest. V čem je razlika? Kdo je napravil zavest?

Res je. Tudi zavesti ne znamo zadovoljivo pojasniti. Razlika je v tem, da znamo pojasniti materijo in da smo našli primernejše zidake, ki gradijo stvarnost. Poglejmo si oba zidaka - snov (materija) in misel (ne-materija). V ozadju obeh se skriva energija (tudi misel je energija). Idealistični pristop pojasnjuje vse pojave, tudi materijo, z intelektualnimi procesi. Obratno pa je nemogoče: intelektualnih procesov in predstav ne morete graditi z materijo.Materija ne more biti gradnik duhovnosti. To pa je zelo tehtna razlika.

Vrnimo se k Velikemu intelektu. V njegovem umu je nastalo vse, kar obstaja: svetovi, življenje, živa bitja. Izmislil si je tudi posebne miselne senzacije – čustva, ki pa potrebujejo zunanji objekt, h kateremu se usmerijo. Dokler je bil sam, to ni bilo mogoče. Zato je svojo zavest razdelil na ogromno ločenih kopij, »individualnih intelektov«, med katerimi so se lahko stkali odnosi, ki porajajo čustva.

Med čustvi ga je najbolj zanimala ljubezen - čustvo, ki združuje in ob tem poraja posebne vrste blaženost. Ljubezni bi ne mogli v zadostni meri spoznati, če ne bi obstajalo tudi njeno nasprotje – strah. Vsi intelekti težijo k občutenju ljubezni; razvitejši kot so, več je ljubezni. Ker je ljubezen takšne vrste čustvo, da je ne moreš ustvariti na silo, je zanjo potrebna svobodna volja. Zato je individualne intelekte napravil svobodne in jim dal možnost izbire. Ljubezen pa kot startni impulz potrebuje občudovanje. Da bi bilo občudovanja dovolj, si je vso kreacijo zamislil tako veličastno in dovršeno, da vsakogar, ki je inteligenten, osupne in vzbudi ljubezen do stvaritelja.

Tudi materijo, trdno snov, si je Veliki intelekt izmislil kot posebno prepričljivo, zelo »gosto«  entiteto, ki jo je moč zaznati tistim, ki posedujejo fizično telo, na poseben način - s fizičnimi čuti. Ti so čudovita domislica, ki omogočipotrditev s povratno informacijo. Zato je fizično telo individualnim intelektom, živim bitjem, čudovit pripomoček za hiter razvoj in duhovno rast.

Individualni intelekti so po sposobnostih in razmišljanju kopije Velikega intelekta, le da je njihov intelekt omejen in usklajen z nivojem njihove razvitosti. S svojo svobodno voljo lahko izberejo v življenju tiste izkušnje, ki so predmet njihovih želja. Splet najrazličnejših odnosov in okoliščin ustvarja potrebne pogoje za duhovni razvoj, ki odvisno od nivoja živega bitja, poteka od povsem preproste zavesti (npr. rastline) do razvite zavesti v formi človeka.Posamezni intelekti – živa bitja, so glede na razvitost intelekta razporejeni na več ravni, tako da je zagotovljenaneizmerna paleta kompleksnosti različnih zgodb.

Med višje razvitimi živimi bitji ima človek posebno mesto in poslanstvo: razvili naj bi intelekt do skrajnih meja možnega in sposobnost doživljanja najvišjih čustev, torej ljubezni. Med množico višje razvitih inteligentnih bitij imamo ljudje v pogledu doživljanja čustev posebno razvite sposobnosti. Pri tem Veliki intelekt ni postavil nikakršnih omejitev. Veliki intelekt v resnici živi v vsakem od nas in doživlja skozi nas tisto, za kar se odločimo. Tako spoznava sebe na nešteto načinov in v neštetih vlogah – od berača do vladarja. Vse vloge so zanj zanimive in legitimne, sodba pa je nekaj, kar mu je tuje, saj bi v nasprotnem obsodil sam sebe!

Smisel Stvarnikove igre je (duhovni) razvoj individualnega intelekta. Ta naj bi pri vsakem od posameznikov naposled pripeljal do spoznanja, kdo in kaj je. Toda nečesa ne moreš nečesa spoznati, če do tistega ne vzpostaviš distance. Veličastnost igre je v tem, da ves čas zunaj sebe iščemo tisto, kar naj bi bili, da bi naposled spoznali, da je odgovor – v nas samih. Boga iščemo zunaj sebe, čeprav ga ves čas nosimo v sebi. Poslednja resnica je, da smo vsi eno, namreč Stvarnik sam. In nič razen njega ne obstaja.

Ta razlaga, ki jo bomo imenovali »teorija Velikega intelekta« (kratko TVI), bo v začetku marsikomu tuja, a kmalu boste spoznali, da je presenetljivo konsistentna in domišljena. Brez nasprotij vključuje materialno in nematerialno sfero in odpira neizčrpno področje razlag za oba svetova. V nadaljevanju nam bo pomagala razumeti marsikatero od teže doumljivih filozofskih tez.

Se nadaljuje

Zoran Železnikar
http://www.prisluhni.si