(Filmska kritika)

Gre za pretresljivo filmsko zgodbo o mladi družini, ki ne zmore preživeti zgolj z delom svojih rok in se znajde v slepi ulici. Imunost družbe do takih primerov slabi iz različnih vzrokov. Glavne vzvode slabitve gre pripisati zgrešeni politiki in ducatu tepcev in ničvrednežev, ki je povzročila družbene vzroke za razkroj družin in takšno brezupno stanje.

Režiser Vinko Möderndorfer se v filmu res ubada s tujim trpljenjem, lahko bi rekli, da deli z drugimi občutek eksistencialne solidarnosti in opozarja na družbeno nesprejemljivo stanje, vendar ne pokaže s prstom na krivce. Celo na napačne se usmerja kazalec. Tako se simptom v duši občutljivega gledalca filma izkriči, izjoče, opozori, izrazi svoj protest, jezo, nezadovoljstvo in tudi gnev do krivic in bivanjske praznote.

Takemu filmu ni mogoče očitati le, da je delo »okužilo« gledalca z obupom, temveč ga je zagotovo tudi osvestilo s samozavedanjem in razmišljanjem pa tudi z velikim razočaranjem. Vest bi morala narekovati, kaj naj gledalcu sporoči dober film in na kaj naj ga opozori. Simptom je treba zdraviti in blažiti s trohico optimizma, ker se je rana zagnojila, počila in krvavi in bolnik upa na ozdavitev, ne pa da se nesrečnika poriva v še večjo nesrečo. Iz napak in trpljenja se običajno učimo in le-to ni zaman, saj iz svojih in tujih izkušenj črpamo dosežke za kakovostnejše življenje. To je zagotovo ena plat filma.

Druga plat filmske izpovedi pa je bolj problematična: pomanjkanje kulture in človeškega sočutja je prisotno tako v političnem izobilju in izobilju politikantstva, to pa predstavlja smerokaz brezpotij, igranje s človeško psiho in ognjem. Temu bi lahko rekli kraja razpoložljivega kulturnega prostora in denarja zase, za bolne ambicije politike, gre za kulturo, ki je vstopila v sektor državne politike in se čuti oklicano, da proizvaja nihilistično razpoloženje med ljudmi, razčlovečuje človeka, razkraja in ustvarja kaos. Bolno! Gnilo! Pod krilatico multikulture se prestopa rob, mejo brez kulture, gre za povsem konkretne družbene, politične razmere, v katerih se je znašla Slovenija zaradi pohlepa peščice mogotcev (lobijev in tajkunov), ki so s sodelovanjem in pomočjo politike oropali slovenski narod in ne zgolj za svet odzunaj, ki naj bi nas s svojo požrešno in nenasitno globalno kapitalistično pošastjo – globalizacijo - vrgel na kolena, kot se politično zgrešeno prikazuje in razklada ljudem.

Ljudje se vsakič zgrozimo ob ponedeljkovih TV Tednikih ob takih zgodbah nesrečah ljudi. Kaj smo prav za prav pripravljeni storiti v tej epidemiji revščine, ki je zajela Slovenijo? Rdeči križ in Karitas ne moreta rešiti vseh problemov. Ali naj pribijemo na križ trupla samomorilcev, da bi pogled v z ognjem zažgano ali gnijoče meso odvračal občutljivost ljudi od te norosti, da bi se v obupu zažgali, skočili iz osmega nadstropja ali obesili. Vprašajmo se, ali film prikazuje družbeno motivirano rešitev takšnega nesrečnega slučaja, kot je samomor zaradi družbene revščine ali družbene brezizhodnosti zlasti mladih. To so samovžigalne rakete za Werherjevo blaznost, morda tudi tistih študentov koprske humanistike, ki so si film ogledali v izolskem Odeonu. In kakšna je profilaksa, da bi te nesrečnike obvarovali pred izgubo človeškega dostojanstva in prezgodnjim grobom. Strupeno filmsko seme je padlo v pripravljen humus - revščino. Kdo bo nosil odgovornost za posledice? Zagotovo ne tistih nekaj obogatelih bisnismenov iz monolitne slovenske družbe, ki jo vodi stari demon.

Film dajte v bunker in naj čaka za ogled druge čase. Človek lahko sam sebe umori iz spoštovanja do človeka vrednega življenja, ko ga življenje ni več vredno. Umetnost ima moralno nalogo, da človeka počloveči in ne sme vzbujati v njem še večjih stisk in obupanosti.

www.tatjana-malec.si