Dvokrpi ginko je daleč najstarejša še živeča drevesna vrsta na planetu, katere zgodovina sega preko 200 milijonov let v preteklost. To je drevo, ki je preživelo vse katastrofe skozi zgodovino, kljubovalo vsem klimatskim spremembam, spremljalo razvoj in izumrtje dinozavrov, nastanek človeškega rodu, doživelo razmik kontinentov, rojevanje gorstev in preživelo vse ledene dobe. »Modernejše čase« pa je ginko preživel predvsem zato, ker so ga na Kitajskem menihi častili kot sveto drevo in je bil reden gost vseh tempeljskih vrtov.

Tako ga je leta 1859 Charles Darwin upravičeno poimenoval »živi fosil«, kot ga radi imenujemo še danes. Avtor znanstvenega imena je Carl Linne, ki je leta1771 ginka uvedel v botanično literaturo z latinskim imenom Ginkgo biloba. Čeprav je prvotni izraz za to drevo Ginkyo, se je zaradi tiskarske napake zapisalo in ohranilo ime Ginkgo. Beseda gin v japonščini pomeni srebro, kyo marelica, biloba pa z dvema režnjema.

Ginko je dvodomna rastlina (moško in žensko drevo), ki zraste preko 30 m visoko, v prsni višini doseže premer tudi preko 2 m. Spada med golosemenke, torej iglavce, postavlja se z edinstvenimi pahljačastimi listi, kar je ena od njegovih posebnosti. Nekateri menijo, da predstavlja neke vrste prehod, oz. vezni člen med iglavci in višje razvitimi listavci. Zato je tudi po rasti in obliki krošnje podoben tako listavcem kot iglavcem. Deblo je visoko in vitko (posebno pri moških rastlinah), medtem ko imajo ženske rastline bolj košato krošnjo. Pri mladih drevesih se spola ne da ločiti. Plodovi na ženskem drevesu so podobni manjšim slivam rumeno zelene barve in so neprijetnega vonja (slika zgoraj na naslednji strani). Seme kali šele pri drevesu starejšem kot 70 let. Lepo zeleni pahljačasti listi, z vidnimi paralelnimi žilami in različno globoko zarezo med obema režnjema, jeseni na hitro porumenijo in odpadejo. Drevo doseže častitljivo starost preko 1000 let, kar dokazujejo primerki v Aziji, predvsem na Kitajskem in Japonskem. Po oceni najstarejši ginko raste v vrtu templja Yon mun v J. Koreji in je star več kot 1000 let ter meri v višino kar 60 m. Evropa je to drevo spoznala dokaj pozno. Prvega ginka so posadili leta1727 v botaničnem vrtu v Utrechtu (Nizozemska), najbolj znan pa je ginko v londonskih botaničnih vrtovih Kew gardens iz leta 1772. Tudi v Sloveniji rastejo posamezna ginkova drevesa, ki so stara preko 100 let, visoka preko 25 m in obsega debla v prsni višini preko 300 cm. Kako hitro je postalo to drevo znamenito tudi v Evropi, priča pesem »Ginkgo biloba« velikega pesnika Goethe-ja, ki jo je leta 1815 posvetil Mary Ann von Willemer (Goethe-jev muzej v Dusseldorfu; Goethe-jev rokopis - slika spodaj levo). Znanstveno raziskovati pa ga je med prvimi (l. 1960) začel E. Kampfer, zdravnik nizozemske ambasade na Japonskem.

Ginkgo ni preživel le svoje sorodnike, različne rastlinske in živalske vrste, ampak mu je v svoji dolgi zgodovini uspelo preživeti celo svoje naravne sovražnike, tako da je odporen na napade raznih škodljivcev in bolezni. Še več! Ginko je zelo odporen proti onesnaženemu zraku, kislemu dežju, izpušnim plinom… Domnevno zato, ker je bila koncentracija CO2 in raznih strupenih plinov v »njegovih časih« bistveno večja kot danes. Obenem ginka ne motijo niti nizke temperature (do – 300C), niti močan veter. Zato ni čudno, da ga pogosto sadijo v mestih, tako zaradi njegove estetsko parkovne vrednosti, kot tudi zaradi izjemne odpornosti na onesnaženost zraka. Tako so danes že prava znamenitost drevoredi ginka na 5. aveniji v New Yorku ali na Kurfurstendammu v Berlinu…

Ginko je bil tisočletja sveto drevo na Kitajskem, kasneje tudi na Japonskem. Po 06.08.1945 pa je na Japonskem dobil še poseben pomen. Tistega dne je človeštvo prvič v zgodovini spoznalo uničujočo moč atomske bombe v mestu Hirošima. Le 800 m od epicentra eksplozije, kjer se je vse spremenilo v pepel in kjer ni preživel noben predstavnik rastlinske ali živalske vrste, je naslednjo pomlad kot prvi znak življenja iz ožganega ginkovega štora oz. korenine pognal nov poganjek. Od takrat na Japonskem ginko velja za simbol upanja v prihodnost. Ob tem ginku, ki raste še danes, so kasneje postavili nov tempelj. (Slika na naslednji strani.) Nadalje so se presenetljive sposobnosti ginka potrdile tudi v novejši zgodovini. Po eksploziji reaktorja jedrske elektrarne Černobil (nekdanja Sovjetska zveza), ko je radioaktivni oblak zajel domala vso Evropo, so v Nemčiji presenečeni ugotovili, da Geigherjev števec pod krošnjami ginkovih dreves ne zazna več radioaktivnega sevanja (G. W. Schmidt). Zanimiva so tudi novejša radiestezijska merjenja, ki so pokazala, da se pod krošnjo ginka in njegovi neposredni bližini močno zmanjšajo ali celo izničijo negativna sevanja.

Da ima ginko izredne zdravilne lastnosti je že pred tisočletji odkrila tradicionalna kitajska medicina, ki je ginkove liste in seme uporabljala pri zdravljenju kašlja, bolezni mehurja, driski, uhajanju urina, predvsem pa za boljšo prekrvavljenost možganov. Že pred 3000 leti stari kitajski zapisi omenjajo ginkove liste, češ da koristijo možganom, danes pa kitajski naravni zdravniki imenujejo ginko kar »drevo spomina«.

Sodobna medicina se je v drugi polovici 20. stoletja začela intenzivneje ukvarjati z zdravilnimi učinki ginkovih listov. Danes se pod enotnim imenom v medicini uporablja oznaka GBE – Ginkgo biloba extract (izvlečki ginkovih listov), učinkovina, ki širi žile in redči kri, s čimer se poveča prekrvavitev tkiv in njihova oskrba s kisikom in hranilnimi snovmi. Zato izvlečki ginkovih listov pomagajo pri problemih cirkulacije, predvsem pri pomanjkanju krvi (kisika) v možganih, kar lahko povzroča pešanje spomina, vrtoglavico, glavobol in tudi depresijo. Nadalje ti izvlečki krepijo kardiovaskularni sistem (ščitijo pred boleznimi srca, ožilja in infarkti), ščitijo centralni živčni sistem in delujejo kot antioksidant, kar zaustavlja proces staranja. GBE največkrat priporočajo starejšim ljudem, ki imajo probleme z demenco (izguba spomina, pozabljanje), mladim pa izboljšuje spomin, koncentracijo in druge miselne sposobnosti. Pri moških ga tudi uporabljajo, ko se pojavijo problemi s potenco, pri ženskah pa blaži predmenstrualne sindrome. Nekateri menijo, da pomaga tudi pri problemih z zanositvijo. Novejše raziskave kažejo, da se ginkovi izvlečki uspešno uporabljajo celo pri zdravljenju zgodnejšega stadija Alzhaimerjeve bolezni!

Dvokrpi ginko je drevo vredno pozornosti in vsega spoštovanja. Pa ne le zaradi njegove veličastne preteklosti, trdoživosti, lepote in »svetosti«, ampak tudi zaradi njegove prihodnosti. Kdo ve, koliko zdravilne energije in znanja še skriva v sebi in kdo ve, kaj vse bo še preživel. Morda tudi nas, tako kot je že nešteto rastlinskih in živalskih vrst, mi pa smo konec koncev le drobec v njegovi bogati zgodovini. Če posadite svojega ginka ste naredili nekaj zase in za planet. Posadite in vzgajajte ga z občutkom ter s spoštovanjem!

Ljubljana, junij 2003
Brane Šušteršič, ul. Hermana Potočnika 34, 1000 Ljubljana