Devištvo je spet v modi, zagovarjajo pa ga celo najbolj seksi planetarne manekenke, ki so bliže tridesetim kot dvajsetim. Recimo brazilska manekenka Adriana Lima, ki je oznanila, da devištvo hrani za zakon. Adriana, ki je sicer v zvezi z enim od najbolj popularnih srbskih košarkarjev, pravi, da je to zanjo zelo pomembno in mora njen moški to razumeti. Kaj pravi on na to, ni povedala, vsekakor pa mu mnogi moški zavidajo prihodnost, sedanjosti pa prav nič.

Če je ženska že starejša, gre običajno v takšnih primerih za religiozno prepričanje, redkeje povsem osebno. Takšna ženska je torej pripravljena podariti svoj največji zaklad izbranemu moškemu le, če ji bo nataknil prstan. Kar je sicer lep obred in čudovita potrditev obojestranske naklonjenosti. Kaj pa, če izbrancu ceremonije in papir ne pomenijo kaj dosti ali pa si jih sploh ne želi?

Obe želji sta povsem človeški in zakaj bi katerakoli imela prednost? Ampak če naj bi se vse skupaj končalo z ekstatično združitvijo, bo nekdo moral popustiti. "Če me ima zares rad, bo to on. Bo že potrpel," si bo mislila. Do ušes zaljubljenemu (a drugače vzgojenemu) moškemu se nekaj mesecev odrekanja ne bo zdelo pretirana žrtev, ne bo pa tudi navdušen. Med drugim ga bo skrbelo, da bo na poročno noč ugotovil, da je neodzivna kot ohlajeno truplo.

Ali pa, da ji ni kos. Če se zakon začne s težavami v spolnosti, ni najbolj spodbudno. Razumljivo je, da religija, okolje ali starši ne spodbujajo razvratnega seksualnega vedenja, ni pa razumljivo, da si zatiskajo oči pred tem, da je (ne)skladnost med rjuhami zelo pomembna za odnos. Pravzaprav je hecno, da nekdo pričakuje, da se bo vse odvijalo v pravi smeri samo od sebe le zato, ker bo sledil nekakšnim moralnim zavezam okolja (ki jih je ponotranjil in jih ima za svoje).

Adriana naj pove
Živalsko vznemirjen moški v najboljših letih, ki si želi seksa z ljubljenim dekletom, se mora torej podpisati pred matičarjem. Če je njegova presoja zaradi nepotešene strasti in romantičnih procesov zamegljena, se bo za kaj takšnega odločil hitro, kdaj še prehitro. Ne po enem letu, najbrž po nekaj mesecih, smo zapisali. Kako dobro pa nekoga spoznaš v tako kratkem času?

Resda poznamo ljubezni na prvi pogled, ki počivajo v skupnih grobovih, nekaj pa je tudi tistih, ki so pod zemljo pomagale druga drugi. Seveda obstajajo dolgoletna prijateljstva, ki se šele pozneje prelevijo v romanco, a to ne pomeni, da jima bo v postelji mehko postlano.

Če se recimo takšen zakon ne obnese prav zaradi spolnosti, je konec zveze verjetno bolj grenak, kakor če bi par že prej izkusil, da je pričakovana naslada lahko pravzaprav grenka. Nasproti si torej stojita pravica do poroke in pravica do uživanja življenja tudi na koruzi in gotovo ima vsak svoj prav. A bolj razumno se zdi, da se človek z določeno mero previdnosti preda strastem, še preden ugotovi, da ga je prav strast zapeljala v neprevidnost. Adriana pa naj še pove, ali se ji zdi izguba devištva darilo ali žrtev.

Vir: www.zurnal24.si