Če vam kdo reče, da sanje niso uresničljive, ga ne upoštevajte. Tako je zadnjič nagovoril predsednik države mladino, ki je plesala po ulicah. Hotel ji je sporočiti, naj sledi svojim sanjam in naj pri tem ne popušča, naj vztraja in naj bo pokončna, samozavestna.

Na prvi pogled je seveda videti, da si predsednik želi samozavestne mladine, ki bo nekoč samozavestno vodila suvereno državo, toda kaj to pomeni v aktualnem družbenopolitičnem okolju, ne v abstraktnem? Če bi jaz nagovoril mladino, bi to storil na povsem drugačen način. Začel bi z nekaterimi preprostimi in zelo konkretnimi vprašanji, da bi me razumela tudi stara mama.

Kaj dobite, če predsednikovo sporočilo mladim na pragu življenja prestavite nekaj metrov stran, na primer v trgovino, v kateri delavke ne smejo na stranišče in morajo nositi plenice? O čem naj sanjajo? Ali pa prenesete predsednikovo sporočilo čistilkam, ki jih zaposlujejo na črno in jim plačujejo po tri evre na uro. O čem naj sanjajo in pri čem naj vztrajajo? In kako je s sanjami gradbenih delavcev, ki so jih odpustili včeraj, stari so petdeset let, zgarani in izmučeni, jutri pa ne bodo imeli niti za položnice? Naj sanjajo o bio hrani, polnozrnatih štručkah za zajtrk, brokoliju in antioksidantih? Ali pa morda o tem, da bodo na naslednjem maratonu tekli skupaj s predsednikom in premagali sami sebe?

Prvi odgovor na zastavljena vprašanja bi bil lahko tale.

Ko se oplemenitimo, reflektiramo. Ko sledimo mitom, se zlijemo z njimi v večjo celoto. Kako odkrije človek svoje poslanstvo? Morda tega ne ve, vendar je neomejen. A čas je na njegovi strani. Že kmalu ga bo vodila sila, ki je v njem samem in jo bo odkril. To je herojska sila. Ko je človek iz ravnovesja, mu pomaga vzpostaviti nova ravnovesja in harmonijo, zato se zlije z naravo in odkrije prvinskost.

Težko je vedeti, kje začeti, toda sanjska pokrajina je neustavljivo privlačna. Človek se mora zgolj zazreti sam vase, odkriti naravno silo globoko v sebi in se prepustiti klicu.

Rane se zacelijo in neskončna ekstaza transcendira razumevanje vsega zemeljskega. Približuje se trenutek novega rojstva, preloma z vsem, kar povzroča bolečino in trpljenje, zato je treba le še malo potrpeti. Prihodnost bo novo razkrivanje potencialnega.

Radovednost je gonilo moči. Ekstaza je bogastvo znanosti. In nas samih. Kdo pravzaprav smo? Kdor ni našel svoje poti, je v škripcih in je izgubljen. Zavest je sestavljena iz štiridimenzionalnih superstruktur kvantne energije. Ljudje smo zmožni za refleksijo, samoaktualizacijo, samouresničevanje, ponovno se rojevamo. Cilj morfogenetskih polj je čim več semen smisla in pomena. Ego je v tej perspektivi povsem nepomemben.

Ne gre torej za to, da posadimo čim več napihnjenih jazov, temveč gre za semena. Nič ni nemogoče. Transcendenca terja raziskovanje. Kdor ni izkusil vnovičnega rojstva in kreativnega akta, težko verjame. Živimo na križiščih potencialnih možnosti in iluzij. Naši pogovori z drugimi popotniki skozi eksistence odkrivajo nove podzavestne dimenzije realnosti. Le kam nas bo vodilo vse skupaj? Kakšna so naša poslanstva na tem svetu?

Prihodnost bo čuteče oplemenitenje novega rojstva. Revolucija učenja se dogaja prav zdaj, in sicer po vsem svetu. Je znamenje novih časov, ki se bližajo.

Učenje je narava resnice in nas samih.

Le obiskovalec vesolja lahko poskrbi za novo rojstvo modrosti. Kjer je bolečina, resnica ne more cveteti. Ljudje so morda v okovih, a se tega niti ne zavedajo. Ne smete dovoliti, da bi se resnica njihovih zgodb izgubila v temi. Vsak človek ima svojo zgodbo in treba ji je prisluhniti.

Aromaterapija je lahko rešitev, ko človek ne more zadihati s polnimi pljuči, ker je ujetnik mreže moči in oblastnih razmerij. Ljudje lahko dobijo novo energijo in odkrijejo moč globoko v sebi. Ta moč je psihična, duhovna, primarna, pradavna. Zakon privlačnosti preoblikuje naše duše v čisto energijo.

Tak odgovor na vprašanja dobite zlahka, zastonj in kadarkoli. Dovolj je, da vklopite new age bullshit generator.

In z odgovorom ste lahko povsem zadovoljni. Le zakaj ne bi bili?

Danes zjutraj sem najprej prebral razgovorom z Alainom Badioujem. Govoril je o komunizmu in delavcih, o novih družbenih gibanjih.

Pritegnila me je predvsem ideja, kako oblast določa čas, ki ga živijo ljudje, ritem, po katerem živijo. V tem trenutku na primer številni ljudje razmišljajo, kdo bo novi predsednik ZDA. Kot da je življenje celotnega planeta odvisno od enega samega človeka.

To nam veliko pove o razmerjih moči. Veliko pa nam pove tudi o nečem drugem.

O tem, da lahko iznajdemo novo politiko. Ko jo iznajdemo, ustvarimo tudi nov čas, nov ritem življenja, nov način doživljanja časa.

Badiou je optimist. Poudarja, da živimo trenutno v vmesnem obdobju, v intervalu. Okoli sebe lahko opazimo znamenja novih dogodkov, protestov in uporov, družbenih gibanj, ki so še v povojih. Novi uporniki so se že rodili. Badiou jih imenuje nova mladina.

Živijo torej ljudje, ki ne sanjajo, zato pa se upirajo izkoriščanju, neenakostim in krivicam. Povsod po svetu se upirajo in tvorijo zametke novih družbenih gibanj.

Nastajajo nove formacije, kot jih imenuje filozof, nastajajo zametki družbenih sprememb, o katerih nismo mogli pred nekaj leti niti sanjati. Le kdo bi si lahko mislil, da bo socialist resen kandidat za predsednika ZDA?

In Bernie Sanders je zagotovo odmev gibanja, ki se je imenovalo Occupy Wall Street. Zgolj ciniki zato pravijo, da gibanje ni ustvarilo ničesar novega. In dogaja se še veliko drugega:pomlad v arabskem svetu; gibanje indignados v Španiji; Siriza v Grčiji; Nuit Debout v Franciji; Corbyn v Veliki Britaniji ...

Sandersa podpira ista mladina, ki je okupirala Wall Street. Podpirajo ga tudi drugi ljudje, toda biti moramo pozorni in natančni. Mislim na politično gibanje, ki ni mačji kašelj ter daleč presega vzpenjanje skrajne desnice v Avstriji in drugod po Evropi.

Ali si lahko kdo predstavlja, da bi v Sloveniji človek, ki bi se odkrito razglašal za socialista ali komunista, postal predsednik vlade?

Je sploh mogoče sanjati in vztrajati pri idejah socializma in komunizma? Na žalost bo tudi Sanders v nekem trenutku rekel, naj volivci dajo glas gospe Clinton, ki predstavlja establišment oziroma utrjeni red, ki ga nikakor ne bi smeli podcenjevati, ker je neverjetno močan.

Draga mladina. Zgodovina ni eno samo gibanje v ravni črti k vzvišenim ciljem, pa če človek še tako sanja in trmasto vztraja. Ne obstaja kraljevska pot do egalitarnosti, emancipacije vseh ljudi, sveta brez izkoriščanja, krivic in nasilja. Obstajajo padci, poti, ki ne vodijo nikamor, slepe ulice, obstajajo pa tudi vzponi. Pomembno je, da ima človek kompas. Če ga nima, je izgubljen že vnaprej in sanje so zgolj dim v vetru.

Človek brez kompasa se boji drugih ljudi. Boji se oblastnikov, ker imajo moč. Ne boji se jih, ker bi bili boljši od njega, temveč se jih boji, ker je vzgojen v strahu pred oblastjo. In nikar ne verjemite, da so današnji bogataši dobro plačani, ker so boljši delavci od vas, ker so pametnejši ali bolj inteligentni. Ne, več denarja imajo, ker imajo moč, da si ga preprosto vzamejo.

Drugih ljudi se ne bojimo, ker so boljši od nas, oblastnikov se ne bojimo, ker so bolj pametni, temveč se jih bojimo, ker – imajo oblast. Ali kot bi rekel Shakespeare, ki je umrl natanko pred štirimi stoletji: oblast je pokvarjena, ljudje pa jo vseeno ubogajo.

Ne ubogajte torej, ko vam kdo reče, da morate ubogati, ker so 'oni zgoraj' tako rekli.

Zlasti pa je pomembno, da človek ni sam, da je z drugimi. Komunizem je mogoč.

Dušan Rutar

Vir: za-misli.si