Mirno lahko rečemo, da je od dobre pitne vode odvisen naš obstoj ter obstoj ostalih življenjskih oblik na Zemlji. Zato si je bolj kot kdajkoli upravičeno zastaviti vprašanje, kako čuvamo to dobrino oz. ali jo sploh čuvamo. Naše telo vsebuje približno 65 odstotkov vode. Najpomembnejše telesne funkcije so odvisne od vode, zato človek umre, če je nekaj časa brez vode.

Voda ima v organizmu razne funkcije: je topilno in transportno sredstvo za mnoge snovi, udeležena je pri reguliranju kislo-bazičnega ravnovesja in je nujna za strukturo in funkcije beljakovin in polisaharidov ter izločanje strupov. Premajhen dovod tekočine poveča riziko za motnje možganskih sposobnosti in za dementna obolenja ter lahko  pospešuje bolezni srčnega obtoka.

Ne gre samo za to, da pijemo dovolj česar koli, temveč zato, da pijemo dobro vodo. Predvsem pri mladih ljudeh narašča priljubljenost gaziranih sladkih pijač, za katere lahko rečemo, da so prave kalorijske bombe, ker so le aromatizirana sladkorna raztopina, ki vodi k visokemu dvigu krvnega sladkorja in  inzulina, povečanemu riziku za diabetes …

Velik problem je postala  kvaliteta vode
Število kemikalij, ostankov zdravil in nitratov, ki jih lahko dokažemo v površinskih vodah, stalno narašča. Na področjih z intenzivnim konvencionalnim kmetijstvom, kjer se potrosi veliko kemičnih snovi in gnoja ter polije veliko strupov (pesticidi, herbicidi, fungicidi) in gnojnice po poljih, pridejo seveda škodljive snovi večkratno v površinske vode in podtalnico ter tako tudi v našo pitno vodo.

Strupeni nitrati, ki so proizvodi konvencionalnega, žal tudi ekološkega kmetijstva, lahko preprečijo sprejem važnih snovi iz hrane, kot npr. jod, kar lahko vodi k motnjam funkcij ščitnice. Za dojenčke je voda, ki vsebuje nitrate, lahko življenjsko nevarna. Bakterije lahko  nitrat spremenijo v nitrit, iz katerega lahko potem nastanejo rakotvorni nitrosamini. Posebno na področjih z intenzivno živinorejo pridejo  ekstremno velike količine gnoja in gnojnice na polja in nitratov v pitno vodo.

V Sloveniji letno potrosimo in polijemo več milijonov ton gnoja in gnojnice. V svetovnem merilu so to nepredstavljive številke, ki so šle preko vseh meja. Če pa k temu dodamo še naš prispevek iz gospodinjstev, potem se resnično lahko vprašamo kakšno vodo pijemo. Munchenski biolog prof. Reichlolf je v svojih publikacijah prepričljivo dokazal, da pretirano gnojenje z dušikom predstavlja glavni vzrok za izumiranje vrst.

Dodajanje večjih količin dušika v zemljo pospešuje rast samo pri nekaterih rastlinskih vrstah, mnogo rastlin pod temi pogoji pa ni zmožno za življenje. Zato je vedno težje držati mejno vrednost za nitrat. V zadnjem času se je kakovost pitne vode tako drastično poslabšala, da se je tudi slovenska vlada odločila za najslabšo možno varianto v veliko škodo uporabnikom. Znižala je namreč mejne vrednosti in zmanjšala število nadzorovanih snovi.

V knjigi Vzrok in nastanek vseh bolezni,izdajateljUniverzalno življenje, na strani 116 med drugim lahko preberemo: »Če so zemeljski viri, voda, onesnaženi, če ne morejo več dajati človeku zdravih, gradilnih snovi, potem zboli tudi človek. Če uničijo najmanjše živali, mikrobe, v vodi kemikalije, atomsko onesnaženje in podobno, potem je voda v sebi neživa tekočina, ki lahko človeku služi le še za zunanje čiščenje, ne pa več za gradnjo, krepitev in poživitev organov.«  

OZN o vodi in živinoreji  
Del poročila Združenih narodov – FAO,  29. november 2006, Rim

»Živinoreja je eden od sektorjev, ki najbolj škodljivo vplivajo na vedno bolj omejene vodne vire in med drugim prispeva k onesnaževanju vode, evtropikaciji in propadanju koralnih grebenov. Glavna onesnaževala so živalski odpadki, antibiotiki in hormoni, kemikalije iz strojarn, gnojila in pesticidi, ki se uporabljajo za škropljenje pridelkov za krmo.

Razširjena čezmerna paša ovira vodni ciklus, pri čemer zmanjšuje ponovno napolnitev nadzemnih in podzemnih vodnih virov. Velike količine vode se porabijo za proizvodnjo krme. Živinoreja velja za glavni kopenski vir onesnaženja Južnega kitajskega morja s fosforjem in dušikom, kar prispeva k izgubljanju biološke raznovrstnosti v morskih ekosistemih.«

Za pridelavo 1 kg mesa porabimo od 2500 do 5000 litrov vode – slika

Za pridelavo 1 kg pšenice porabimo le 50 litrov vode - slika

Ali ste vedeli:

- da vsak Slovenec porabi na dan 150 litrov vode,
- da naša kri vsebuje 63 % vode,
- da s prekuhavanjem vode strupov v njej ne uničimo,
- da je po meritvah iz leta 2006 najslabša voda pri nas v Dravski, Murski in Krški kotlini predvsem zaradi nitratov in pesticidov.

Na Zavodu za zdravstveno varstvo Murska Sobota so zapisali naslednje:
Intenzivno izkoriščanje tal v kmetijstvu in nestrokovno odstranjevanje odpadnih vod, nastalih pri masovni živinoreji, sta dva temeljna vzroka za obremenitev podtalnice. Vzroki za onesnaženje so:

• prevelika uporaba gnojil in zaščitnih sredstev,
• omejevanje na nekaj pridelkov in sejanje monokultur,
• prevelika mehanizacija,
• masovna živinoreja,
• velike količine gnojnice,
• intenzivno namakanje,
• izpiranje mineralnega dušika in fitofarmacevtskih sredstev v podtalnico.

Še lahko kaj storimo?
Časa za čakanje nam zmanjkuje. Potrebno je hitro ukrepati, če želimo ohraniti pitno vodo, vendar ne vlagati milijone evrov v čistilne naprave, ker to preprosto ni rešitev, ampak kraja davkoplačevalskega denarja in zapravljanje časa. Rešitev je preprosta in se glasi: odstraniti je potrebno vse najpomembnejše povzročitelje okužbe ter zastrupitve narave in voda.

Verjetno ni nikomur težko zaključiti, da je največja, edina in dolgoročna rešitev samo v tem, da prenehamo rediti in jesti živali. Kdor se prehranjuje vegansko, v veliki meri pripomore, da si bo zemlja vsaj na nekaterih delih spet opomogla in da bo voda spet živa energija.

Torej veliko lahko naredi vsak posameznik, še več pa odgovorni za državo, zato  sprašujem Vlado RS:

Ali vlada RS pripravlja kakšen načrt za ohranitev pitne vode, dokler jo še imamo? Če ja, prosim, naj s tem čim prej seznani javnost.  Če ne, ali bo pripravljena prevzeti odgovornosti za drastično povečanje onesnaževanja tudi v tem času? Kajti po nekaterih informacijah obstaja realna možnost, da bo prišlo do pomanjkanja pitne vode v Sloveniji že čez kakšno desetletje ali dve.

Stanko Valpatič, kmetovalec Združenja za razvoj miroljubnega kmetijstva  
Vir: www.osvoboditev-zivali.org