Štirje evangeliji Nove zaveze se med seboj ne razlikujejo le po načino izražanja in v slogu, ampak govori vsak evangelij svoji ciljni skupini. Vsi v glavnem izjemno natančno obnavljajo Jezusove prilike in čudeže, kajti prebudili naj bi spoznanje in spodbudili razmišljanje ter tako vodili človeka v novo usmeritev zavesti.

Obstajajo po tudi sporočila, ki se kot tropla luč spontano dotikajo bralčevega srca. Gre za Jezusova srečanja s posamezniki in le ti jih razlagajo kot doživetja, ki še v odmevu odražajo ganjenost zaradi notranjega srečanja s svetlobo. Sem spada tudi 19. poglavje Lukovega evangelija, ki pripoveduje zgodbo cestninarja Zaheja.

“ Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto.Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. Želel je videti Jezusa, kdo pravzaprav je, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Stekel je najprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti tam mimo bi moral iti. Ko je Jezus dospel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel“ Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati ostati v tvoji hiši.“ Brž je splezal dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjal“ Ustavil se je pri grešnjem človeku „. Zahej pa je stopil pred Gospoda in rekel:“ Gospod polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu ćetverno povrnem!“

Jezus pa mu je rekel:“ Danes je prišla tej hiši rešitev, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.“

Nič se ne zgodi naenkrat. Tako le izgleda, toda pri vseh dejanjih v človekovem življenju se pred zunajnim, vidnim dogajanjem odvija notranji, skriti proces. V človekovi naravi je, da prehitro in preveč samozavestno sodi ljudi po zunajnem videzu. Kaj pa vemo, kakšen napredek se odvija v drugem človeku in kako daleč je morda že očistil svojo glavo in srce. Zgodba o cestninarju Zaheju ima zagotovo globlje ozadje, ki je lahko pomemben napotek za iskalca resnice.

Zahej je bil višji cestninar v službi rimskih mogotcev. Bi je premožen mož in veljak. In ta Zahej si je zaželel videti Jezusa, čudežnega zdravilca brez imetja, popotnega pridigarja! Zakaj? Je bila radovednost, želja po senzaciji tista, ki ga je gnala na drevo? Jezus mu je rekel:“ Hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.“ In Zahej je brž splezal dol in ga z veseljem sprejel.

Zakaj je ta bogati veljak dal Jezusu tako prednost? Mar ni bil Zahej nasprotnik pobožnega vernika: naravnan na svet in ves dan z denarjemv rokah? In zakaj ta radostna naglica, ko ga je Jezus poklical? Zakaj je Jezus želel videti Zaheja? Ker je v Zaheju žgalo skrito, boleče hrepeneje po pravem, resničnem, vse v enem Bogu, ne pa po Bogu odrevenelih tradicij, ampak po Bogu, ki je živi dih vesolja.

Kdor pozna to hrepenenje, išče proti vsem tradicijam in predpisom. Kolikor večje je hrepenenje, tem močnejša je goreča želja po utišanju nemira. Zahej se ni oziral na posmeh okoli stoječih , ampak je sledil glasu svoje duše in se približal Jezusu. Le glas duše je bil tisti , ki ga je spodbudil in mu je Zahej prislunil. Tako je premagal svoj ego. „Poklical sem te po imenu, moj si!“ pravi Bog v Izaiji 43, 1. Svetloba Sina, ki sije iz iz Boga Očeta, se je lahko naselila v Zahejevem srcu.

Da bi človek mogel sprejeti svetlobo, je Božja ljubezen kot seme vsajena v njegovo srce že od začetka človeštva. Zato je Jezus na vprašanje, kdo je, lahko odgovoril:“ Preden je bil Abraham, sem jaz!“ ( Jn 8, 58). Univerzalni duhovni nauk kaže pot, na kateri se to seme ljubezni lahko osvobodi fiksne ideje o neki zgolj zgodovinski pojavi. In to je doživetje, ki ga želimo vsem iskalcem!
Konec.

Miran Zupančič