Aktivni in pasivni državljani

nedelja, 28. december 2014 @ 05:02 CET

Iz ust politiènih analitikov in aktivistov je zlasti ob aktualnem dogajanju, tudi v Sloveniji, ki drsi v stanje èedalje veèje revšèine in strahu, pogosto slišati oèitke državljanom, ki naj bi bili preveè pasivni ter naj bi le èakali in tiho upali na boljše èase.

Kako razumeti to pasivnost? Saj je vendar vsepovsod polno aktivnosti, ko èlovek pogleda okoli sebe. Ljudje kolesarijo, teèejo, obiskujejo telovadnico, nakupujejo, kuhajo repo, se sprehajajo s psi, na polno potujejo, hodijo na koncerte in množièno obiskujejo glasbene campe ter so sploh superaktivni na vse možne naèine. In pri tem so neverjetno dosledni. Pravijo, da je treba narediti nekaj zase.

Torej ni res, da ne bi imeli volje in bi resignirano sedeli doma. Izvaja se toèno doloèena vrsta aktivnosti. Volja je usmerjena v poprej doloèene aktivnosti, ki veljajo za dovoljene in zaželene. Ker tu ne gre za izrecno prepoved posamezniku in obvezne zapovedi, pa se pojavi vprašanje, kako to, da kljub temu tako velika množica »uboga«, tj. je dejavna na natanko te naèine in nedejavna na zopet predvidene naèine.

V vsakdanjih praksah se prav zares kaže to, kar so že osvetlili nekateri pisci, ki so izpostavili problem toèno doloèenih praks dela in uživanja. Delo se izvršuje podjetno, zagnano, motivirano, biti mora èim bolj praktièno in naravnano k dobro premišljenim ciljem (ki so jih doloèili sposobnejši), vidni morajo biti konkretni rezultati, pri tem pa se mora ustvarjati videz pomembnosti in smotrnosti vsega tega poèetja. Ko se z delom zakljuèi, pride na vrsto uživanje, kajti po napornem delu sledi zaslužen poèitek ali zaslužen dopust (»grem na zaslužen dopust« je zelo pogosto slišan stavek). Odpelje se na morje ali v kako eksotièno deželo. Kaj se tam poène, je jasno, saj se natanko doloèen naèin dopustovanja/uživanja ponavlja iz leta v leto.

Vse to je zelo predvidljivo. Tako pa je zato, ker je že doloèeno. Ne naravnost in v obliki prisile, ampak kot nenapisano pravilo, ki se ga že kmalu nauèimo, bodisi iz praks drugih bodisi iz vseh mogoèih medijev in agencij. Zato tudi ni iz trte izvita trditev, da se uživati èlovek šele nauèi in to ni nekaj, kar bi bilo prirojeno.

In èe to velja za eno specifièno podroèje èlovekovega življenja, je povsem smiselno postaviti vprašanje, ali se posamezniki v splošnem lahko vzgajajo za toèno doloèen tip ljudi in na kakšen naèin bi to lahko potekalo, saj ljudje obièajno ne pristanejo na to, da bi jih kdorkoli oblikoval po svoji podobi ali jim vsiljeval tuja naèela.

Na prvo žogo bi lahko rekli, da morajo obstajati doloèeni pogoji, ki maskirajo to dejstvo. Dalje mora imeti individuum obèutek oziroma biti mora preprièan, da vse, kar poène, izvira iz njegove lastne volje in želja. In še, kar je morda predpogoj slednjemu, argumenti za to poèetje morajo biti take narave, da zdravi razum ne more, da jih ne bi sprejel. Kazati se mu morajo torej kot zelo logièni sklepi in dejstva.

Ker je šola kraj, kamor otroka pošljejo že v rani mladosti in nato tja zahaja kar bolj ali manj zajeten del svojega življenja, ponuja dobro priliko za izvajanje zgoraj zapisanega. Tu gre za priuèene naèine obnašanja, ki se jih hitro osvoji, saj èe je nekdo del okolja x od malega, zelo dobro ve oziroma èuti, kdaj so pravila (pisana in nepisana) v tem okolju x kršena. Èe bi denimo enemu izmed uèiteljev otrok zastavil èisto legitimno vprašanje, npr. kako uèitelj ve, da je to, kar govori, resnièno, bi bilo to pri ostalih otrocih in uèitelju razumljeno kot nespodobno ali kot provokacija. Nekaj ne bi bilo v redu in to bi se »èutilo v zraku«. Morda pa bi celo izzvalo salve smeha, èetudi bi bilo zastavljeno z vso resnostjo. Tako kot pred leti glasno izražena želja petošolca, ki je na vprašanje uèiteljice razredu, kaj bi radi postali, ko bodo odrasli, odgovoril, da bo kralj Jugoslavije. Nekatere želje veljajo za smešne in nesmiselne, drugih se je treba držati, ker je bilo nauèeno, da so zgolj te realne in prave.

Tu je potrebno omeniti še to, da šole in kasneje fakultete s kolièino informacij, ki se jih mora uèenec nauèiti, dosežejo ravno ta uèinek, na eni strani aktivnosti (študent mora kar precej svojega èasa posvetiti uèenju na pamet, uèenju cele vrste informacij, zato v to vlaga tudi ogromno truda), na drugi strani pa ga ravno s tem silijo v pasivnost, saj ne razmišlja in tako svoj um ne navaja na drugaène vrste aktivnost kot zgolj golo reproduciranje podatkov. Kasneje v življenju je ta prehod otežkoèen, saj ga na nek naèin blokira tudi um sam, ki mu ni razvidno, da je njegov naèin funkcioniranja priuèen, pridobljen skozi leta in leta ponavljanja istih navad in istega upravljanja z njim.

Obièajno in prièakovano je, da bo tako vzgojen državljan živel svoje življenje, tako kot je smiselno in zdravo ter dobro zanj, kar pomeni, da ne bo nikoli pomislil, da lahko stori karkoli drugega kot to, da je spodoben in da upa. Svoje nezadovoljstvo in pritožbe pa izrazi le v ožjem krogu bližnjikov, prijateljev in znancev, na kavi ali doma na kavèu, pa še to bolj na hitro, saj ga vse politièno in družbeno dogajanje, o katerem se vsak dan poroèa, razburja in spravlja v slabo voljo. To pa ni psihièno stanje, v katerem bi si èlovek želel biti, zlasti v teh kriznih èasih. Zato je dobro pogledati kakšen X faktor ali fuzbal. Bi temu kdo lahko oporekal?

Èe so možgani zmogljivejši od vseh najnaprednejših sodobnih raèunalnikov skupaj, kot trdijo znanstveniki, potem se jih verjetno da reprogramirati ali z zvijaèo »prisiliti«, da zaženejo drugaèen program, kot se posamezniku vsiljuje že tako dolgo, èeprav ga sam obèuti kot neko naravno nujnost, ki je nespremenljiva.

Za to pa je potrebno vzpodbudno okolje, ki pomaga razvijati tovrstne spretnosti in aktivnosti. Verjetno so tudi zato posamezniki, ki uberejo drugaèno pot, zelo zelo redki.

Marjetka Anžiè
Vir: http://za-misli.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v obièajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Aktivnost-Pasivnost-Drzavljani-Slovenija