Če začnem z epilogom bi rekel: Mi filozofiramo, Bog gre pa svojo pot.

Bog nesporno obstaja. Kako pa razumemo njegov obstoj je pa že filozofsko vprašanje. Osebno ga dojemam kot tisto izvorno inteligenco, tisto temeljno energijo, ki ustvarja, poganja in širi vesolje. Brez te vesolja ne bi bilo, ali pa bi bil le kup zmedenih atomov.

Podpora te inteligence je vsesplošna, oziroma nič ne obstaja brez te podpore. V tej dinamični božji matrici se ustvarjajo razni nedojemljivi fenomeni. Tudi naš obstoj je en izmed fenomenov. Pojav ega pa fenomen v fenomenu.

Ljudje pogosto mislimo, da je Bog nekaj za našo osebno rabo. Mislimo, da se intenzivno ukvarja z nami in vneto spremlja naše osebne zgodbe. Pri tem pa demokratično deli dobro in slabo karmo Mislimo, da bomo imeli posebno mesto pri Bogu, če bomo "pridni".

Ali pa da bomo odšli v nebesa, oziroma si vsaj prislužili dobro karmo za boljšo reinkarnacijo. Mnogi verjamejo v neko posmrtno življenje, kjer ima Bog za naše duše pripravljene posebne inkubatorje, kjer bomo deležni raznih posmrtnih tretmajev očiščenja in ozaveščanja.

Ego si želi nesmrtnost, zato si vse to domišlja. Ampak ni nekega višjega smisla v naši individualnosti. Menim, da ego umre s telesom.

V kakšnem odnosu smo torej z Bogom?

Za primerjavo, v istem kot val z oceanom. Val se pojavi na površini in dobi svojo obliko ter ime. Pogoji na površini so drugačni kot v globinah oceana. Na val delujejo različni dejavniki in okoliščine. Sam se mora spopadati z njimi, kot da bi bil ločen od oceana. Pa ni. Še vedno je ocean.

Brez podpore oceana ne bi obstajal. Ocean je v vsaki njegovi molekuli. In ko bo nekoč potonil v globine, bo zopet ocean in izgubila se bo vsaka sled individualnosti. Vsi valovi nastanejo iz oceana in se vanj povrnejo.

Tako je tudi z nami. Iz božjega duha nastanemo in vanj se povrnemo. Verjetno smo vidik Boga na površju matrice.