Ni razloga ne vzvišene lepote, da bi to spremenilo, da bi bilo drugače.

Zakaj bi se počutil reven, če tega nimaš ali bogat če to imaš.

Zakaj bi te nekdo moral imeti rad. Zakaj bi bil nesrečen, če te nima ali srečen, če te ima.

Zakaj bi ti to dvoje zakrilo edini vir, kateri omogoča resnično srečo, ki ni samovšečna in samoljubna in življenje na pravih osnovah. Zakaj bi življenje preživel v doživljanju in ocenjevanju lepot in ukvarjanje s tem, kar v resnici zatre ljubezen do celote in sčasoma zakrije sam izvir ljubezni.

To te vzame za slugo plača pa z bednim življenjem, na koncu pa še tega zahteva, da bi ohranilo svoje bonitete in večvrednost, ter vse kar je malega in ljubeče služečega, za svoje cilje in preživetje brezsrčno uniči.

In filozofija lepot, ter tega notranjost, ki naredi tebe ali pa kaj drugega za tako večvredno, da ne vidiš resnice.

Ali se zavedaš, kaj se s tem v resnici časti?

To ni filozofija, ki na pravi način odkrije božje v človeku in ga pripelje domov.

Da ravno za to te opehari, tudi, če prevlada v tebi na tak način ljubezen do ženske zunanjosti in celo tako lepe tega notranjosti, do lepih krajev in obilja.

Vse to te vzame na svojo stran in s tem ko ti da sebe, ti zahrbtno sčasoma vse drugo spremeni v pekel, ti vzame celoto, brez tega pa si prazen nesrečnik brez bistva.

Na koncu ti to vzame še sebe, te zavrže, ter odvrže kot nepotrebno smet in te pusti kot bitje, ki tava v tega nesreči. Povsod je vidna v svetu v neštetih ta laž.

Podlost, je prav videti takšno kot je. Kako zelo ljudje po tem hrepenijo, da jim ta privzgojena laž, tako zelo zakriva resnico. Povsod vidna v tem svetu, o tem vsi pojejo, opevajo, opisujejo hvalijo, in ko pride na dan resnica in ko se jim reče, da to ni brezpogojna ljubezen, le neka osebna ljubezen, ki jo hočejo, da bi bili uspešnejši, ali pa da bi se bolje kaj prodajalo, uveljaviti kot brezpogojno, užaljeno rečejo da, ta, ki ob pravem času na pravi način govori resnico o tem, tega ne razume.