Čisto hipotetično razmišljam, zakaj bi si sploh nekdo želel postati razsvetljen? Ali je tisti opevani globoki notranji mir in počivanje na Božjih rokah, res toliko vreden? Toliko, da bi zamenjali vse sedanje vrednote in se sočasno odpovedali vsemu kar imamo in kar poznamo ? Da bi naš ego na višku ustvarjalne moči samovoljno strmoglavili s prestola slave?

Tudi če bi razsvetljenje bila možna izbira, bi verjetno večina želela samo malo kombinirati. Od razsvetljenja bi verjetno vzela notranji mir, ostalo pa ne bi kaj dosti spreminjala.

Morda bi tvegali večjo spremembo tisti, ki jim v življenju ni z rožicami postlano in nimajo kaj izgubiti.

In še ti reveži bi bili na koncu razočarani, ker želja sama po sebi še ne odpira Božjih vrat. Razsvetljenje je naravni proces in ni darilo egu, temveč njegova smrt. Tako kot metulj ni darilo bubi.

Čeprav sveti spisi pravijo, kdor prosi prejme, kdor išče najde, kdor trka se mu odpre, je tu malo zavajanja, ker nihče ne pove koliko prstnih členkov moraš zamenjati, preden sploh najdeš prava vrata in se ta odprejo. Je pa to zavajanje sprejemljivo z vidika, da je res bolje da trkamo, kot se streljamo.

Če trkamo prezgodaj, oziroma trkamo že dolgo, potem po vsej verjetnosti trkamo na napačna vrata in samo utrjujemo svoj ego. Čas in tehnika trkanja ne prineseta nobenega bonusa.

Duhovna evolucija nas bo sama po sebi pripeljala do pravih vrat in takrat bomo tudi opremljeni z vsemi potrebnimi duhovnimi veščinami za iniciacijo. Če bi tukaj obstajale bližnjice, na svetu že dolgo ne bi bilo nobene vojne. Ker potrkovalcev pa res ne manjka.