Škoda, ker nobena razsvetljena duša ne vidi potrebe, da bi posnela film o egu. Po mojem bi bil naslov Egozombi. Predstavljam si film o dveh vzporednih likih, kjer en lik predstavlja razsvetljeno zavest, drugi pa ego.

Postavljena bi bila v iste življenjske okoliščine in iste situacije, film pa bi primerjal njuno odzivanje, ter prikazal posledice.

Za srečni konec filma bi zombija zadela Božja iskra, ki bi prikazala še preobrazbo živega mrtveca v Božjega poslanca.

Ker vsak zombi menda v sebi nosi seme preobrazbe. Samo vzkliti mora, da se rodi Kristus v njegovem srcu. Da se to zgodi, ga mora zadeti Božja iskra. Malo je podobno loteriji, vsaj po številu zadetkov. Je pa res, da lahko zadene vsak, tudi tisti, ki ne kupuje srečke.

Film bi se seveda dotaknil tudi vprašanja, zakaj nismo priča bolj pogostim preobrazbam ? Ter kdo ali kaj določa, katera semena so primerna za vzklitje? Kaj je tisto kar prepriča Boga, da redke posameznike zadene z božjo iskro? In zakaj je pri tem tako izbirčen? Ter končno zakaj je vse tako nedoumljivo in zavito v tančico skrivnosti?

Zakaj nas pusti da blodimo v nevednosti kot živi mrtveci in zakaj nas preprosto ne postreli z svojimi iskricami? Ali je to, da se skozi razne inkarnacije pridno učimo in izvajamo duhovne prakse kakšen bonus? Ali pa je čisto vseeno, ker v vsakem primeru duhovno rastemo in je naša potreba po ozaveščanju samo posledica duhovne evolucije?

Ne verjamem, da je Božje kraljestvo kot harem, kjer bi lahko spletkarili in se grebli za sultanovo pozornost. Bolj imam občutek, da smo kot njoki v velikem kozmičnem loncu vrele vode. Če v receptu ni kakšne napake, bomo nekoč ko bodo izpolnjeni evolucijski pogoji, en za drugim priplavali na površino.

Razen floskule, da to pomeni večno življenje, nihče ne ve kaj več. Lahko da ta površina pomeni dno Božjega kraljestva in bomo zopet čakali, da postanemo ptice na nebu...