Sneguljčica pravi-»Kdor hoče biti lepši od drugih nikoli ne bo dovolj lep«

Nič ne pomaga krinka lažnive enakopravnosti in enakosti.

Kdor ni nepremagljivo pošten do vsakega bitja, to je do tega resnice, ki je v njem in ne bo v skladu s tem ravnal in živel, bo zabredel.

Ali veste kako mnogo je na tem svetu Sneguljčic, a jih sploh ne vidimo.

Gledamo skozi ogledalo lastnih šibkosti in vse dotlej dokler je tako, so naše oči le organ slabosti in pokvarjenosti. Naša notranjost je postala le organ za precenjevanje zunanjosti, v tega delu v želji po veličini v lažni majhnost, ki bi vsemu temu vladala bistva sploh ne vidimo in ne poznamo.

To pa ne more biti ljubezen, kajti ljubezen sveti do dna enako vsaki biti, oblika jo ne zaustavi in ljubezen je vsaka ta resnična bit.

Kaj jo zaustavi.

Naše slabosti do tega ali onega, naše šibkosti zaradi tega, ko delamo temu, v čem je resnična ljubezen krivico.

Seveda je to krivica do sebe, kajti ljubezen je enost.

Kjer je bit v redu, je tudi oblika v redu kakršna koli že je.

Narediti tej biti kadarkoli kjerkoli in zaradi česarkoli krivico, pomeni narediti krivico sebi.

Kako malo se človek tega zaveda.

Zato o Sneguljčici poslušamo v glavnem samo pravljico, in gledamo samo lepe slike tako dolgo, dokler od resnične ljubezni ne dobimo povabila, v nje notranjost in tega resnico, vendar mnogi to zaradi vezanosti na zunanjost in mnogih šibkosti, ki jim zastirajo resnično bit zavrnejo.

Kaj je zavrnila čarovnica.

Resnico o tem, oblika in njene šibkosti so ji pomenile vse in to ji je tudi pokazalo ogledalo.

Zavrniti resnico pa pomeni živeti v prevari.

Kakšna bolečina in trpljenje je to, zatajiti sovražiti in preganjati poskušati umoriti ravno tisto, kar bi v resnici morali biti.

Sneguljčico