Ozonska plast v zgornjih plasteh ozračja, ki ščiti življenje na Zemlji pred smrtonosnim sončnim sevanjem, se bo v naslednjih nekaj desetletjih obnovila. Vendar bi lahko sporni načrti za omejitev globalnega segrevanja ta napredek izničili, izhaja iz objavljene študije, pri kateri je sodelovalo več kot 200 mednarodnih strokovnjakov.

Od sredine 70. let prejšnjega stoletja nekateri industrijski aerosoli povzročajo tanjšanje ozona v stratosferi, in sicer v območju okoli 11 do 40 kilometrov nad površjem Zemlje. Leta 1987 je zato skoraj 200 držav podpisalo Montrealski protokol o omejevanju ozonu nevarnih snovi.

Več kot 200 znanstvenikov je v najnovejši oceni tanjšanja ozonske plasti ugotovilo, da ta sporazum deluje v skladu s pričakovanji in prejšnjimi napovedmi, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

V poročilu, ki so ga skupaj izdali Svetovna meteorološka organizacija (WMO), Program ZN za okolje (UNEP) ter vladne agencije ZDA in EU, je navedeno, da naj bi se ozonska plast na območju Antarktike, kjer je bilo tanjšanje ozona najbolj izrazito, obnovila - tako po površini kot po globini - do približno leta 2066. Na Arktiki bo do popolnega okrevanja ozona prišlo okoli leta 2045, drugod po svetu pa v približno 20 letih.

"Ozon okreva, to je dobra zgodba," je za AFP dejal eden izmed vodilnih ocenjevalcev John Pyle.

Nepoškodovana ozonska plast filtrira večino kratkovalovnega ultravijoličnega sevanja Sonca, ki poškoduje DNK v živih organizmih in lahko povzroči raka. Vendar se prizadevanja za obnovo ozonske plasti križajo z bojem proti globalnemu segrevanju ozračja.

Razred industrijskih aerosolov, razvitih za nadomestitev tistih, ki jih je prepovedal Montrealski protokol, se je namreč izkazal za močne toplogredne pline in bo v skladu z nedavno spremembo pogodbe iz leta 1987 v naslednjih treh desetletjih postopoma ukinjen.

Ker izpusti toplogrednih plinov še naprej naraščajo, časa za izogibanje najhujšim posledicam podnebnih sprememb pa je vse manj, so se v središču razprav o politiki podnebnih sprememb pojavili sporni geoinženirski sistemi, poudarja AFP.

Med njimi so tudi predlogi za zmanjšanje globalnega segrevanja z odlaganjem delcev žvepla v zgornje plasti ozračja. Znanstveniki so izračunali, da bi vnos osem do 16 milijonov ton žveplovega dioksida v stratosfero vsako leto ohladil temperaturo Zemlje za približno stopinjo Celzija.

Da tovrstni sistem lahko deluje, dokazuje kar narava sama. Močan izbruh vulkana Pinatubo na Filipinih leta 1991, ki je v zrak odvrgel na milijone ton prahu, je za približno eno leto znižal globalne temperature. Vendar znanstveniki v objavljeni oceni opozarjajo, da bi tovrsten ukrep lahko močno zavrl obnovo ozonske plasti. Ozonska plast bi se zmanjšala na raven iz leta 1990, kar je le tretjina ravni, kakršna je bila pred vplivom človeških dejavnosti, poudarjajo.

Novo poročilo, deseto doslej, opozarja tudi na nepričakovan upad ozona v spodnji stratosferi nad naseljenimi tropskimi območji in območji srednje zemljepisne širine. Do zdaj so klorofluoroogljikovodiki (CFC) in druge molekule uničevale ozon predvsem v zgornji stratosferi in nad tečaji.

Znanstveniki preučujejo dva možna krivca za ta upad, in sicer t. i. zelo kratkožive snovi oz. plini VSLS in podnebne spremembe, še navaja AFP.

Ozon je leta 1840 odkril nemško-švicarski kemik Christian Friedrich Schönbein, ki mu je dal grško ime ozein, kar v prevodu pomeni smrdeti.

Vir: 24ur.com