Vsi veliki so dejali ne sledi mene, ampak sledi sebe.

S tem niso mislili sebe, ampak sledi popolnoma dosledno in srčno to, kar je božjega v tebi.

Človek pa zmotno misli, da so imeli kaj več kot le to.

Njim pa je bilo imetje ali karkoli so imeli, le breme, ki so ga prav nosili, ljudje pa tako zagledani v to, da so si kot nori ustvarjali kdove kaj vse, na temelju napačnega dojemanja tega.

Uh kaj se zgodi, ko na temelju napačnih dojemanj, skromnost postane navidezna in preide v sebičnost.

Nikoli pa niso, ko je sveto delo zahtevalo kaj drugega, se na primer umaknili v samost ali karkoli sebičnega.

Človek s vse ljubezni izpolnjevanjem, s pogledom vedno usmerjenim le v resnično in božje.

Edino tako se pride v enost.

S vsemi, ki so to izpolnili.

V resnični ljubezni smo vsakdan izvirni in novi.

Kako nastane.

Ko ni izvirnost, krepost, dobroto, strogost vse moči vse do najmanjše vrline, ničesar inteligenca zlorabila.

Vrli človek pod Božjimi krili je bil bo ostal tisti, ki enostavnejših bitij ni in ne bo zlorabil.

Zakaj je to napisano?

Da bi mi, ali še bolje vsi vedeli in vse to na edini pravi način, ob pravem času prepoznali in to udejanjali.