Svobodo mislimo s političnimi pravicami, ki delujejo tako, da smo kot posamezniki svobodni in odgovorni, da ne kratimo svobode drugim.

Svoboda preneha tam, kjer se začenja pravica drugega.

Svoboda je odgovornost, ki ima težo temelja hiše, v kateri živimo.

Strah pred svobodo, ki nima mej in odgovornosti, je močnejši, kot je želja po njej.

Volja za prostost, ti še ne jamči, da si svoboden, če nisi varen.

Ustvarjalna svoboda ustvarja ozračje, da lahko govorimo in pišemo po meri vesti.

Svoboda je metafizično prisotna okoliščina, ki vlada celotni naravi. Svoboda je v tem, da se človek odloča, odziva in deluje na pravičen in dobrohoten način, da nikomur ne povzroča krivic, škode in zla.

Svobodo lahko uresničimo le s sodelovanjem in s strpnostjo z drugimi ljudmi.

Svoboden si samo v samogovoru. Zato verniki vztrajno molijo, umetniki pa ustvarjajo.

Umetnikova svoboda? Ta ne ustvari dela, temveč dopusti, da se delo zgodi po meri človeka.

Nisi svoboden, če te država privatizira in tvojo zasebnost postavlja za predmet javne skrbi.

Svoboda ni le pojav volje, temveč je tudi kozmološki pojav, ki te osvobodi in razreši iluzije o svobodi v svojem biološkem procesu.

Enakost z zahtevo po enaki svobodi je temelj demokratičnosti vsakega posameznika, da se bori proti delitvam na naše in vaše.

Pravijo, da si svoboden potem, ko seštejejo vse svoje interese in izravnajo vse tvoje konflikte tako, da umolkneš.
Zato je svoboda za pojmovanje oblasti politični pojem, za malega človeka pa iluzija.

Država je odvetnik svobode, saj šele njena pravila povedo, kako je s svobodo in kje so njene meje.

Iskati svobodo v brezizhodnem političnem avtomatizmu, pomeni zavreči naravni dar svobode.

Človekovo svobodo, ki je dana ob rojstvu, lahko vzame le zunanja sila. Ta odvzame celo svobodo misliti in jo lahko uniči, človeka skrivenči, ne da bi se zavedal svoje nesvobode.

Naravno svobodo ogroža tudi ponotranjeno suženjstvo do prekomernega dela in prevzemanja prekomernih obveznosti.

Človek je svoboden le v pogovoru s samim seboj.

Svoboda se giba na relaciji zakonov vzročnosti. Ne-moči-delovati in ne-biti-svoboden je eno in isto.

Svobodo najdražje plača tisti, ki hoče vzpostaviti samosvojo osebnost ali tisti, ki ima slepo vero v kolektivno zavest.

Politiki vedno obljubljajo svobodo na mavričnih obzorjih prihodnosti. Javna birokracija pa je podsistem v kraljestvu svobode, v katerem je upanje in hrepenenje po svobodi dovoljeno.

Svobodo si lahko predstavljaš in doživiš v svoji domišljiji, da prikličeš stvari, ki bi jih tvoja notranja narava rada doživela. Stvari, ki se priznavajo za neodvisne, te včasih tudi same prikličejo in prikažejo svoj pomen, pokažejo lastno lepoto in energije, ki ti pomagajo, da se z njimi poistovetiš, podelijo ti njihovo vsebinsko mnogostranost svobode. So duhovne narave in izjemne!

Hrepenenje po svobodi so vesla galeje, ki veslajo skozi življenje in sanjajo o perutih ptice.

Svoboda je razširjena na vseh koncih sveta in skrbi za razpoloženje in občutenje, da nekje obstaja v večji ali manjši meri tudi zate, te usmerja v iskanje priložnosti, nauči te živeti med stvarnostjo želja in stvarnostjo učinkov delovanja.

Ujetost v ideologijo lahko ukine svobodo.

Tudi, če je kaj po namenu dobro, ob prehodu skozi vrata svobode naleti na mnogo ostrin, ki ranijo. Ob takšnih prehodih spoznaš dimenzije njene resničnosti in svoje moči.

Upanje za boljši jutri je odsvit želje po svobodi, če človek zmore ubogati samega sebe. Samoobvladovanje ga legitimira in osvobaja verig lastne nesvobode.

Resnično svobodo lahko človek doživi samo v komuniciranju s samim seboj!

Dovoli si, da dohitiš sebe, preden te prehitijo drugi.

Ko stopiš na spolzka tla, se primi za brv, ki jo nosiš v sebi.

Sprehajaj se po poteh, ki jih je izbrala tvoja duša, in ko ti zmanjka poti, postani ptica in vzleti kvišku.

Ko si česa naveličan, se razveseli tisoč malih darov. Iztegni roko k drevesu življenja, na katerem rastejo in zorijo sadeži, ki te bodo nahranili.

Skrivnost je tam, kjer tvoj plemeniti duh radovednosti odpira zapahe durim resnice.

Dokler bodo pravila določala ravnanje posameznika in vsiljevala moralno dolžnost, toliko časa bo človek drugim za talca. Moralno hotenje je tisto, ki ga določa.

Poteze, ki od zunaj skušajo izravnavati usmerjenost duha, ga dušijo s svojo silo ali pa ga prekrivajo s svojo senco.

Izhodišče moralnega sožitja v človeku je v njegovem hotenju biti človek.

Gugaj zadovoljstvo z lastnim repom, ne s tujim.

Ne dopusti si, da bi tvoje materialno premoženje hitreje raslo od duhovnega bogastva, da te ne obnori lakomnost.

Najbolj se začutiš, da si, ko nekaj ne veš in najdeš odgovor.

Ko si brez težišča, vedi, da si glina in da nihče ni tako zgrešen, da ne bi padel nazaj na tla, vzklil in rasel kot drevo.

Dovoli si, da odideš, preden te drugi utrudijo ali odslovijo.

Svoboda je jedrni problem sveta, saj je bilo porabljenega veliko časa, da bi razumeli zablode svetovnih vojn in z daljšim mirom dosegli vrhunec razumevanja njene vsebine.

Svoboda niso le igre otrok z milnimi mehurčki, njena vprašljiva bit se zrcali tudi v presežkih političnih kibernetik in nadzoru.

Svoboda ni hibridna forma za preživetje človeštva, ki sama zase prinaša sožitje, temveč je pokopališče junakov, ki so se zanjo borili.

Ves planetarni red je kozmos s prostranstvi svobode, del uma je njegov skrivni red, od koder so prišli starši, ki živijo v nas.

Otroci spoznavajo smisle in nesmisle svojih dejanj skozi svoje lastne izkušnje odraščanja.

www.tatjana-malec.si