Če pogledamo svetost življenja, se lahko res zavemo vsega bistvenega.
Niso starši dobili otroke, da bi jim bili sredstvo prihodka in tudi otroci starše ne za to.
Niso nastali, da bi bili sužnji eden drugem, kakšnem koli zgrešenem imetju, kar enostavno povedano ne podpira in omogoča naslednje - Nastali smo oboji, da bi živeli in to prav živeli -
Vsi ki imajo otroke, so dobili otroke zato, da bi v vsej ljubezni spoznali eden v drugem božje, in v ne pretvorjeni povsem pošteni ljubezni do vsega, kar to podpira in omogoča, stvarstva narave vesolja spoznali Boga.
Poglejmo, ni tako vseeno, kaj starš dela z otrokom in otrok dela s staršem.
Saj vendar to, kar delamo eni z drugimi, se to vendar vsak dan v nas vgradi.
Važno je kako uporabi vsak svojo ljubezen in kako in v kaj uporabi svojo življenjsko moč.
Saj to kar človek dela, to tudi postane in je.
Zato pazi se o vsak kaj delaš v življenju, ogibaj se nepoštenja, zablod, ki vabijo človeka v lažni svet tega, saj iz vsega tega užitkov, nastajajo najprej majhne, potem pa vse večje zamera, saj rezultat tega, kar delaš in kar bo nastalo boš ti.
Lahko zdaj razumemo, zakaj nastanejo stran poti, človek če ni poslušen osnovam, ki so dobre, prave in čiste razumljive, ne samo iz besedice ljubezni, ampak iz ljubezni, ki popolnoma to omogoča, za vse in se raje ukvarja z nečem drugim, kljub temu, da je na taki osnovi na nek način dober, se ob dnevu razodetja resnice, ki sigurno pride, zgrozi nad tem kaj je ustvaril.
Če pogledamo svetost življenja, se lahko res zavemo vsega bistvenega.
