Ej, življenje,
ti si največ, kar imam,
dar si ljubezni
in zato te ne dam,
ker upam,
da še čas imam,
da končno le spoznam,
kaj imam, kaj lahko dam,
kaj lahko iz sebe naredim,
katerim vplivom se lahko mirne duše prepustim,
kako lahko v sozvočju s Stvarnikom zaživim,
kaj naj si zaželim, kaj naj postanem,
kje naj ostanem, kaj naj dokončam,
koga naj se držim, s kom naj se družim.

Morda pa doživim svoje uresničenje,
morda pa me izmodri kdaj ta neskončna lepota bivanja,
ko moja duša prekipeva od nekega neznanega hrepenenja,
ko se opiram na svoja mlada leta in nosim na dlani srce otroka.

Danijela Premzl