Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskonène vrstice, èe želiš èlanek gledati v obièajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20210824142157653

Odprto pismo staršem in družinam ob zaèetku šolskega leta torek, 24. avgust 2021 @ 14:21 CEST Uporabnik: Uredništvo Sonce Težko je napisati kaj spodbudnega in navdihujoèega v zaèetku delovnega leta, za katerega vsi vemo, da bo zahtevno. Moèno èutimo breme tega trenutka. Ko imamo pred oèmi svoje otroke, ki so zaradi posledic 'pandemskih' ukrepov ujeti v družino in zastalo življenje, namesto da bi se izdatno urili v odraslosti preko stikov z vrstniki, dela, potovanj ter bili deležni izkušnje, da so za družbo vredni, dragoceni in dobrodošli, mnogi izmed nas pogosto èutimo jezo, žalost in nemoè. Tema covida in cepljenja se hoèeš noèeš skoraj dnevno znajde na sporedu in vedno je izziv sooèati nasprotna stališèa družinskih èlanov ter obvladovati narasli pritisk in obrambne reakcije, ki se ob tem pojavijo. Ko se skušamo vživeti še v druge, si lahko predstavljamo, v kakšni stiski so starši osnovnošolcev, ki še ne vedo, ali in pod kakšnimi pogoji bodo otroci hodili v šolo, medtem ko naše dosedanje izkušnje veèinoma prièajo o tem, da je odloèevalcem malo mar za dobrobit otrok, družin in vseh, ki zanje skrbijo. Težko je verjeti, da bodo pedagogi v danih pogojih sploh lahko ravnali v najvišje dobro otrok, ki vsi po vrsti obèutijo, nosijo in si (eni bolj, drugi manj uspešno) prizadevajo uravnavati negativne posledice družbenega kaosa, ki obremenjuje prav vsako družino. Èe razmišljamo o stiskah posameznikov in družin, ki se poleg pritiska tega èasa sreèujejo še z boleznijo in duševno stisko, izgubo zaposlitve in dohodkov, izoliranostjo ali izgubo najbližjih, postane naloga napisati kaj spodbudnega in koristnega še težja. Presojanje, ali v odnose z otroki in partnerjem vstopamo v duhu enakovrednosti in ali nas kot enakovredne obravnavajo drugi, nam pomaga razumeti razmerja moèi ter varovati dostojanstvo sebe in drugih. Iskanje in prepoznavanje tega, kaj zares mislimo in èutimo, kaj hoèemo, èesa ne dovolimo, kaj potrebujemo ... , gradi našo integriteto in nam pomaga, da se lahko avtentièno izrazimo in komuniciramo v nenasilni, a moèni osebni govorici.  Èe tvegamo ranljivost, odkritost in avtentiènost v okoljih, kjer èutimo dovolj varnosti, se krepimo, se uèimo o sebi in povezujemo z ljudmi okrog sebe. Na drugi strani pa zato bolj spoštujemo stališèa, vrednote, poglede drugih. Brez tega bi težko obvladovali razpetost med nešteto resnicami na eni strani in agresivnim enoumjem na drugi ter vsaj za silo ohranjali zdravo distanco in notranji mir. Znanje in razmišljanje o odgovornosti vsakega od nas je neprecenljivo: do katere mere je nujno, da odgovornost do sebe postavim pred odgovornost do drugih? V èem, v kolikšni meri in na kakšen naèin se lahko odreèem svoji dobrobiti v korist drugih/vseh, ne da bi to odrekanje zame imelo preveè unièujoèe posledice? S temi vprašanji se sreèujemo na ravni družinskih in prijateljskih odnosov, v delovnem okolju in na ravni družbenih razmerij. Opominjamo se, da moramo poleg fiziènega imunskega sistema vzdrževati in krepiti tudi delovanje svojega psihiènega imunskega sistema - samospoštovanja - iz situacije v situacijo, iz dneva v dan. Kljub temu, da nas sedanje okolišèine (v družini in družbi) nenehno izzivajo k temu, da bi brezglavo lomastili vsevprek, stresali jezo, obupovali v nemoèi, 'dvignili roke' in se umaknili, iskali krivca ali si nalagali krivdo, je pomembno, da ostanemo v vsakršnih okolišèinah še bolj osredotoèeni na nekaj osrednjih vprašanj: Kdo sem? Kaj vem o sebi? Kje so moje meje? Kaj mi je pomembno in kaj ne tako zelo? Kaj hoèem in èesa noèem? Kako v razliènih okoljih in odnosih ostati v ravnovesju med ohranjanjem sebe ter sodelovanjem in prilagajanjem? Pomembno je, da išèemo to, kar je naša lastna resnica, in se jo uèimo spoštljivo izraziti. Prevzemajmo osebno odgovornost za svoje življenje, ne predajajmo je drugim; kaj lahko sam/a storim za to, da mi bo bolje, in v kolikšni meri ter na kakšen naèin lahko prispevam k dobremu v svojem okolju, ne da bi žrtvoval/a svoje zdravje? Želimo nam, da bi bili pripravljeni in zmožni ta zahtevni èas sprejeti in ga prebroditi tako, da zrastemo in okrepimo svojo osebnost ter na najboljši možni naèin v tem podpremo svoje otroke in tudi tiste, ki so nam kot pedagoškim delavcem zaupani v skrb. In ne pozabimo, da nam ni treba biti sami! Neprecenljivo je imeti na poti skozi zahtevne preizkušnje sopotnike, ki nas slišijo, vzamejo resno, zdržijo z našo stisko in nam ponudijo soèutno spremstvo ali vodstvo, èe sami ne znamo ali ne zmoremo naprej. Ivana Gradišnik in Barbara B. Pribakoviæ v imenu ekipe Familylab Slovenija Komentarji (0) www.pozitivke.net