Nekdo bo rekel, oh kakšna solzna dolina, poglej kaj vse drugega nudi.

Drugi bo rekel, človek se v tem mora naučiti živeti, to je šola življenja.

Ta, ki je v trpljenju, ki vse presega pravi, nemogoče je živeti v tem svetu.

Ti ki uživajo ob morski obali, oh ta svet je lep in kot odgovor na to velikokrat prelahkotno rečejo, je pač treba malo potrpeti.

Za njih ni nič drugega resnično kot to, kar doživljajo sami, ne trpljenje ne prevare, sicer vse to bežno zaznavajo, vendarle kot nekaj tujega, nepomembnega in niti ne doumejo, da z vsem tem varajo najbistvenejše, to je, same sebe.

Ob tem vse ostalo dopuščajo, kot da nebi bil del njih.

Ta, ki kasneje umira v bolečinah, zakaj?, čemu? - kaj sem storil?

Velikokrat ostaja sam ali pa v objemu svojcev, ki pred resnico tega raje zamižijo.

In vsi imajo prav.

Ali vsak svoje brani ali pa vsak o svojem toži.

In trpeči se sprašuje čemu?

A vendar preden je dobil trpeče življenje trpeti, so predhodnike v mikrokozmosu premamile te različne lažnivosti, ki so preprečevale izhod iz tega.

Nič drugega niso videli kot le te lažnivosti, ali pa tudi niso hoteli videti, za vse ostalo so bil slepi.

V strahu, si niso upali pogledati in slediti resnice.

Zatajiti resnico, pomeni umreti v tem, laž pa mora novo nastalo nedolžno bitje dedovati.

Nastal-a si ti in; vprašanje je samo eno, ki lahko ima le dva odgovora - Ja ali pa Ne in se glasi;

Ali smo si zastavil v polnem spoznanje resnice vsega tega, v moči vse ljubezni, na resnično pravi način, pot iz tega ven?

Da bi bilo tako!