Zakaj je Antropozofija težje doumljiva
V primeru, da se vam bodo antropozofske razlage kot podajanje vsebinedozdevale težke, vas moram spomniti, da za nas kot budnega duha ne obstaja prezahtevno, nemogoče, nerazumljivo, nedosegljivo.

Tako mnenje se lahko poraja le v naši duši, ki ji vladata um – večni premišljevalec, ki večinoma laže in ego (vsota vseh vzorcev v nas, v podzavednem in nezavednem), ki nam zvito preprečujeta razpiranje zavesti ali delo na sebi. Moči ali sile nesvobod, vzorcev ali dvojnikov kot vojska določenih zavesti, se našemu prepoznavanju, razkrivanju njihovega namena, ki ga bomo odkrivali skozi Antropozofijo kot znanostjo o duhu, z vsemi močmi upirajo.

Namreč, skozi krepitev nas kot duha in posledično prevzgojo duše ali njih kot dvojnikov, se bodo morali iz nas nekoč ali kmalu oddaljiti ali spreobrniti, morda celo dobrohotno služiti nam kot celoti. Le in predvsem na dovolj učinkovit in odgovoren način se bomo zmogli osvoboditi nesvobod, pridobiti manjkajoče kreposti, skorajda povsem izgubljene vrednote ter razpreti, razviti tri višje zavesti (imaginativna, inspirativna, intuitivna zavest). Kaj več o treh višjih zavestih pa pozneje.

Želja naše duše, da bi Antropozofija morala biti z lahkoto vsem razumljiva, prebavljiva in presnovljena, sprejemljiva, je povsem verjetno produkt dobro prikritega ega. Za dušo povsem sprejemljiv egoizem, ki zahteva, si prizadeva, da bi s čim manj truda dosegli določena globoka poznavanja glede zakonitosti sveta duha, duše, duhovnih bitij in fenomenov narave, ne da bi se ob tem trudili razmišljati, še več, osvobojeno razmišljati, še vedno ostaja egoizem. V primeru, da bi to bilo res, bi to postoril, izboljšal, poenostavil že Rudolf Steiner, veliki Posvečenec, poznavalec vsega čutnega in nadčutnega.

Dovolite, da vas ob tem spomnim, da se procesi razpiranja zavesti lahko izvajajo le in predvsem skozi trpljenje. Nikakor ne mislim, da moramo na vsak način v življenju trpeti. A že vsak padec kot zastoj ali odmik v razpiranju zavesti ali neudejanjanju namena, za katerega smo bili poklicani v zemeljske pogoje bivanja, aktivira bolj ali manj zaznavno trpljenje v bolj prebujenem in odgovornem zemljanu – človeku – iskalcu svobode in ljubezni v pravem pomenu besede. Da, razvoju teh dveh atributov je namenjeno vse, kar se v našem Osončju kot enem izmed mnogoterih razvojnih sistemov v celotnem Vesolju odvija; tudi odmik ali padec nas kot duha v procesih prevzgoje duše. Enako velja za bolezen kot slabo delovanje v mislih, besedah in dejanjih, ki nikakor ni poraz ali kazen, temveč klic, povabilo k spremembi, prenovi in preobrazbi.

Le kako bomo zmogli razložiti, dodobra osvetliti vse fenomene v obliki snovnosti, procese in moči, zavesti, ki nas obdajajo in vse prepoznano sprejeto tudi živeti, udejanjati, uresničiti v primeru, da se bomo tega lotili na ravni osnovnošolske in srednješolske zavesti ali besednjaka? Duša vsekakor zaradi egoizma, računice, svoje intelektualne nedelavnosti ali lenobe zahteva, naj novi jezik Kristusa sestopi na raven take enostavnosti in posploševanja, da bo z lahkoto nevtralizirano še tisto malo truda in volje, ki smo ju sposobni nameniti vsebini. Aktivirati moči volje, ki jo verjamem še premoremo, ni tako težko, a vzdrževati jo v procesih prebijanja skozi zahtevnejšo in še kako pomembno vsebino, pa menim, da ne bo tako lahko.

Prave moči premikanja, uresničevanja volje nas kot duha, nam lahko zagotovi le močan duh. Ne da se podcenjujemo, toda iskreno povedano, moči volje po spremembi nam tako v duhu kot tudi v polu volje – trebušni votlini krepko primanjkuje. Tudi za reorganiziranje in vzdrževanje omenjenih procesov krepitve in spusta duha iz glave v trebuh in vzdrževanje ter krepitev zdravja in volje v polu volje ali presnove, obstajajo dovolj učinkoviti prijemi in vaje. Naj omenim vsaj prvi dve izmed šestih Steinerjevih vaj in sicer Koncentracijo ter Pobudo v delovanju, ki naj bi ju izvajali vsak dan ob isti uri. Namen vaj ni priskrbeti si nove moči, temveč razviti, okrepiti tiste moči, ki v nas že obstajajo, a le zaspano životarijo. Same od sebe se le te ne bodo razvile, saj jih ovirajo tako notranje, kot tudi zunanje ovire, ki jih lahko presežemo skozi življenjska vodila in posebna navodila z izvajanjem meditacije in koncentracije.

Kaj vse in zakaj je omogočilo slabljenje naše volje pa je že daljša in bolj zahtevna zgodba, o kateri teče beseda kot Ariadnina nit skozi vso našo vsebino.

Vsekakor pa moj namen ni kogarkoli podcenjevati, temveč le motivirati k svobodnejšemu razmišljanju in spremembam, prestrukturiranju prioritet. Namreč, takih priložnosti, kot so nam ponujene v tem življenju (nič ni samo po sebi umevno, vse je Milost) tukaj in zdaj, še ni bilo in jih, če sem dobro razumel, tudi nikoli več ne bo.

SE NADALJUJE

Franc Božjak