Vedno imaš možnost, da spremeniš tisto, kar ti danes ni všeč.

Živimo v času izjemnega tehnološkega napredka, visoke kvalitete življenja z vidika materialnih dobrin, a odnosi nam pešajo. Imamo ogromno znanj iz knjig, dostop do neverjetnih količin informacij, možnosti razvijanja vseh možnih talentov, a obenem postajamo čustveno otopeli. Vedno bolj in hitreje smo povezani z ljudmi preko socialnih omrežij, vedno bolj povezani z vsem svetom, a hkrati postajamo družba osamljenih ljudi. Znamo reševati zapletene matematične uganke in zapletenost sistemov, ne znamo pa rešiti lastnega partnerskega odnosa.

Slovenci smo vajeni potiskati v sebe

Potrpeti. »Bodi tiho in potrpi še malo in še malo, saj bo bolje …« Posledično se znotraj sebe razžiramo, saj nalagamo zamere, bolečine in obžalovanja. S tako težo ne zmoremo iti naprej.

Ko najdemo dovolj močen zakaj bi nekaj naredili, nekaj spremenili, zakaj bi delali na sebi, se bo vedno našel tako čas kot denar in tudi ostale stvari, ki nam danes morda predstavljajo izgovor.

Čas je, da že majhne otroke naučimo, da jok ni sramotno dejanje. To je star pristop, ki nam v današnjih časih vse bolj odprtih in čutečih ljudi ne pomaga.

V našem okolju imamo zanimiv kontrast – po eni strani smo zelo navezani, nesamostojni, po drugi strani pa živimo individualistično. A ne eno ne drugo nam ne dopušča prave sreče in zadovoljstva. Le zdravo ravnotežje nam to lahko omogoči.

Tisto, kar nas moti pri drugih in kar nam gre na živce, nam le kaže naša notranja prepričanja, ki jih je treba spremeniti pri sebi. Mi se nanje jezimo, namesto da bi bili hvaležni, da so nam prišli kot učitelji, kot opomniki, kje lahko zrastemo, kje delamo na sebi.

Bodi to, kar hočeš biti.

Ne iščimo popolnega partnerja. Ne iščimo idealnega partnerja. Iščimo zase najbolj kompatibilnega. Torej sorodno dušo, s katero se najbolj ujamemo. Tisto, ki nam je najbolj blizu, ob kateri se razvijejo določeni močni občutki in vrednote.

Partner v nas vzbuja še nerazrešena področja. »Zna pritisniti na pravo tipko,« rečemo. Ne obsojajmo ga za to, ampak sprejmimo z nežnostjo in hvaležnostjo, da je vzbudil v nas nekaj pomembnega za našo rast.

To lahko storimo le na način, da presežemo priučene vzorce in omejitve, ki smo jih dobili od prednikov in ostalih (ljudi).

Naša odgovornost je, da se sami odločimo, po katerih prepričanjih in smernicah želimo živeti. Naša odgovornost je spoznati, kaj je res naše.

V sebi imamo več moči, kot se je zavedamo.

Imamo svobodno voljo – če si nekaj želimo spremeniti, je naša naloga, da to spremenimo.

Več ko delamo na sebi (več vzorcev, prepričanj in občutkov se rešimo), hitreje se srečamo s sorodno dušo.
Odprto srce (ljubezen do sebe) nam odpira pot do sorodne duše.
Oči so ogledalo duše. Ko nekoga pogledamo v oči, lahko prepoznamo, kdo je, od kod je, kakšna je najina povezava … Oči so močan vir informacij – a le, če smo nanje pozorni.

Če ugotovite, da vas veže do neke osebe le karma, se sami odločite, ali boste šli v odnos z njo ali ne. Za zdrav in izpopolnjen odnos ni dobro graditi na temelju karme, ampak na temelju ljubezni.

Ljubezen traja. Ljubezen preprosto je. To preprosto čutiš, to preprosto veš. Samo dovoli si čutiti, dovoli si vedeti.

Pojdi po svoji poti. Vse kar rabiš, bo prišlo pravi čas.

Vendar slabo ali dobro je le etiketa, ki jo ljudje pripisujemo stvarem in dogodkom. Kar ovrednotimo za slabo, ne želimo sprejemati. Kar ovrednotimo za dobro, sprejemamo in si tega želimo več. Vendar živimo v sistemu dvojnosti, kjer ni leve brez desne, kjer ni noči brez dneva, kjer ni moških brez žensk in obratno. Če sprejemamo samo eno plat, pomeni, da tudi te v resnici ne sprejemamo. Mislimo, da jo, a dokler ne sprejmemo celote, ne moremo iskreno sprejeti niti zgolj polovice.

Pomislite, kako čudovit dar je to, da smo nekoč občutili žalost, saj zdaj vemo, kaj je veselje. Občutili smo sovraštvo, da lahko zares prepoznamo ljubezen. Občutili smo noč, da se veselimo sončnega vzhoda. Tega se spomnimo predvsem takrat, ko ne sprejemamo tistega dela, ki smo ga ovrednotili kot slabega.

Ljubimo lahko večkrat. Tudi sorodnih duš, s katerimi bi lahko razvili kvalitetno partnerstvo, je več.

Partnerja ob razhodu dostikrat kaznujeta otroke s tem, da grdo govorita o drugem staršu, da tekmujeta, katerega bo otrok imel raje, nekateri celo prepovedujejo stike … A otrok ima vedno rad oba. Starša bi morala biti složna v vzgoji – kadar sta skupaj in tudi če kasneje nista več.

Osnova, ki jo priporočam vsakomur, ki si želi kvalitetnega odnosa s sorodno dušo, je – razčistiti pri sebi.

Predvsem pa se je treba pogovoriti sam s sabo: »Tako sem ravnal, kot sem takrat najbolje vedel in znal.« Tega nam ne more nihče zameriti, niti mi sami sebi.

Kolikor imamo radi sebe, toliko imamo lahko radi druge. Kolikor ljubezni zmoremo dajati sebi, le toliko ljubezni lahko damo drugim. Nič več in nič manj.

Najpomembnejša je ljubezen do sebe. Vendar je globok smisel v tem, da to ljubezen tudi z nekom deliš.

Od partnerja lahko vedno dobimo le tisto, kar že sami nosimo v sebi. Energija se privlači, prebudi in poveže le s podobno vibracijo.

Ko začnemo videvati kvalitete v drugih, začno drugi videti kvalitete v nas. Tudi če ima nekdo na stotine napak, se je nesmiselno osredotočati na te napake, ampak raje poiščimo, kaj je kljub temu dobrega v njem.

Včasih je treba sprejeti tudi odločitve, ki v danem trenutku niso najbolj prijetne, so pa dolgoročno koristne.

Vsakdo izmed nas si zasluži in ima možnost ustvariti kvaliteten partnerski odnos.

Bodimo do drugih taki, kot želimo, da so drugi do nas.

Največ, kar lahko storimo za kvalitetno partnerstvo, je delo na sebi – postajati z osebno rastjo iz dneva v dan boljši človek.

In ne pozabimo – na svetu nismo sami. Če bomo poskrbeli zase in gledali tudi, da je v najvišjo dobro za vse, bomo dobro živeli kot posamezniki in kot celotna družba.

Imamo moč, da sami ustvarjamo svoje življenje. Vse je v nas.

Zoran Zavor

Vir: www.svetloba.si