Včasih se ga lotijo umetniki, predvsem režiserji, pesniki in pisatelji, a je fenomen dolgoletne ljubezni v starih letih slabo razumljen in povsem neraziskan. Nerazumljen, ker ga ocenjuje generacija srednjih let in v njem vidi izrojeni podaljšek, ki včasih nadaljuje zgodbo mladostne ljubezni, neraziskan, ker živimo v starističnem svetu in je vsaka nemladost odvečna.

Izraelska raziskovalca Amir Cohen-Shalev in Ester-Lee Marcus razkrivata učinke in posledice intenzivne, vseobsežne in iskrene intimnosti dolgoletnih partnerjev v pozni starosti, iz katere lahko vznika nova narava tako čustev kot odnosa med partnerjema.

Desetletja smo gledali in brali o dvomih o večni ljubezni, pri čemer so nam ustvarjalci ponujali podobo starosti, ki jo opredeljujeta zgolj pešanje in nemoč. To velja tudi za gerontologijo, kjer je bil odnos obravnavan zlasti z zornega kota skrbi in nege za pomoči potrebnega partnerja. Dokler se ni v zadnjem obdobju začelo pojavljati vprašanje, kako stari presegajo lastne omejitve, in kot pravita omenjena avtorja, o dialektiki med tegobami pešanja in nenehnimi novimi možnostmi nastajanja nečesa novega. Čeprav je stara ljubezen morda od zunaj marsikomu videti kot nekaj izrabljenega in brez vsake možnosti razvoja, je posploševanje vsakega pozitivnega ali negativnega pogleda nanjo brez dvoma staristično.

A vendar naletimo na pojav, svojski za dolgotrajno razmerje, komaj opazen, a pomemben proces identitetne dediferenciacije (razrazlikovanja). In kot smo že rekli, pojavu identitetne transformacije zaradi prevladujočega nezanimanja za stare ni bila namenjena nikakršna pozornost, pa tudi zaradi dejstva, da zahodnjaška kultura razmišlja predvsem o izoblikovanju osebne posebnosti kot poglavitnega dejavnika, ki ureja posameznikov razvoj. In brez dvoma zahodnjaška kultura razmišlja o ljubezni zgolj kot o domeni mladih.

Ljubezen, ki združujejo preteklost, sedanjost in prihodnost

Seveda se stara ljubezen od mlade razlikuje, se drugače izkazuje, kar je lahko tudi posledica kulturnega okolja. Vsekakor pa je mogoče podvomiti o splošnem prepričanju, da je stara ljubezen nujno nekaj ločenega od mladosti, predvsem zato, ker zmore včasih združiti preteklost, sedanjost in prihodnost in ne ostaja zgolj na ravni nostalgije. A se pri teh starih ljubeznih utegne pojaviti neka druga ločitev, to je samoizločitev od drugih, od okolja. V njunem spokoju in tihem razumevanju brez besed se lahko skriva vzajemno varovano razlikovanje od drugih, njuno intimnost pa poglablja vse močnejše zavedanje o staranju in bližini smrti.

Melanholija zaradi bližnjega odhoda njuni enosti dodaja bridko hrepenenje po drugem, morda tako drugačno od sanjarjenja o minuli mladosti. Telesna oblika te stvarnosti se sicer opoteka, duhovno bistvo pa se krepi z lepoto, ki se širi iz notranjosti, z vzdihi olajšanja, ki nadomeščajo besede. In kot je rekel filozof, se ljubezni zaveš šele ob grožnji, da boš zapuščen. Drugi je zaznal, da je zavedanje smrti edino, kar daje našim življenjem smisel, kar zaznamuje našo enkratnost in lastno zavedanje o sebi.

Pesnik je pri 88 letih drugo ob drugo postavil mlado ljubezen in staro, ki postopoma, z minevanjem časa in s starostnimi spremembami, zaznamuje transformacijo iz ene v drugo:

Preden sem te videl, nisem sanjal o tebi,
ko si prišla, te nisem videl,
a ko zdaj ležiš ob meni, sem doma,
in brez tebe me ni,
nisem jaz.

Tako stara ljubezen ni niti trenutna niti ekstatična, in na nasprotni strani, niti obljubljena dežela večnosti. Vsaka stara ljubezen se pač razvija v skladu s svojo lastno logiko. Tako dolgotrajne ljubezni ne gre soditi po njenih začetkih in je v svojem življenjskem poteku morda neodvisna od spolne privlačnosti.

Ljubezen in skrbništvo

Partner je v stari ljubezni pogosto postavljen v vlogo skrbnika, kar pomeni, da se njegova vloga ljubečega spremeni v vlogo tistega, ki zagotavlja pomoč drugemu. Vendar ta skrb ne more nadomestiti identitete para, ki sta jo ustvarila skupaj. To pa še ne pomeni, da sta ljubimec in skrbnik nujno ločeni identiteti. Skrbništvo je lahko integralni del ljubezni, zlasti dolgoletne, ki se je morala skozi desetletja prilagajati stvarnosti in drugemu. Lahko pa postane čedalje močnejša potreba po skrbi in negi tista, ki načenja vlogo ljubimca.

Kot smo že govorili, se par zapira v svoj lastni svet, ločen od okolja, pa čeprav sta morda sredi množice. In kar se nekaterim zdi vse močnejša izključenost, lahko drugi vidijo kot obrambo pred vdorom, ki bi skupno identiteto para lahko ogrozil. Sosedski ali družbeni posegi ne ogrožajo nujno trdnosti stare ljubezni, lahko pa ju par vidi kot take. Dogaja se, da par dojema podporo poklicnih skrbnikov, zdravnikov, celo svojcev ali sosedov kot nedobrodošlo in skrb zbujajoče vsiljevanje in ga zato zavračata.

Iz takšne hermetično zaprte zveze se pogosto porodijo tudi motnje v medgeneracijskih odnosih, denimo v obliki izključevanja že odraslih otrok iz skupnosti para. Drugače rečeno, odrasli otroci para, katerega zveza je prerasla v hermetično zaprto skupnost, so postavljeni pred nepremostljivo oviro, ko se poskušajo vriniti v intimno atmosfero staršev. Otroci marsikdaj ne morejo sprejeti zadovoljne samozadostnosti staršev, ki jo krasi na izkušnjah pridobljena modrost.

Ljubezen v starosti torej lahko vidimo stereotipno »od zunaj« kot bled odsev mlade ljubezni. Lahko jo vidimo kot zapoznelo samoizpolnitev, nadomestilo za zamujene priložnosti ali kot beg pred starostno osamljenostjo. Vendar stara ljubezen ni isto kot nova romanca v domu za stare ali znova obujena nekdanja ljubezen. Ljubezen, kot jo vidi par »od znotraj« s starostjo in prehojenimi življenjskimi obdobji vred, razkriva čustveno vzajemno naravo partnerstva, ki se močno razlikuje od družbeno stereotipnega pogleda »od zunaj«.

Stara ljubezen je ustroj, ki se z leti nadaljuje, razvija, obnavlja. Ne gre za večno mladost, temveč za stalno staranje in usklajevanje, ki postopoma zori. Je čustveni stabilizator in vir zadovoljstva. Zaprt intimni krog je lahko odnos, v katerem partnerja, zlasti to velja za ženske, sebe vidita predvsem kot intimna, in ne kot spolna subjekta.
In ko se partnerja spopadeta z resnimi zdravstvenimi težavami, ohranjata ali obnavljata zdravstveno ravnovesje, dokler je to mogoče, z združitvijo moči obeh.

Tomaž Gerdina

Vir: www.viva.si